Ko te pa domač človek pričaka na takem pohodu, je pa nekaj najlepšega. A do tam je še treba priti. Nekaj ur hoje, najprej pa se je treba zvleči iz bivak vreče in spakirati Ruzija.
Ob ognju in v bivak vreči mi je bilo prijetno toplo. Spala pa nisem kaj prida. Počutila sem se precej slabo, celo dihati mi ni dalo na ravnem ležišču. Odpiram bivak, morda je zraka premalo, podložim si bundo za dvignjeno vzglavje … Šele proti jutru sem se pogreznila v spanec. Na takih poteh to tako je. Spiš malo in bolj slabo, veliko hodiš in se pritožuješ nad težo, ješ pretežno iz nahrbtnika, ki ga zdaj pakiraš, zdaj razpakiraš. Po navadi nosim preveč stvari in to je moja velika lekcija. Preveč, preveč, preveč, ker me skrbi, da prav tistega ne bom imela, kar bi morda nujno rabila. Danes imam že eno stvar manj. A ne prostovoljno. Včeraj sem ‘spekla’ moje roza pohodne nogavice. Ja, spekla, ja. Samo posušiti sem jih hotela. Ogenj je res fajn gorel, štumfi so se pa posušili do trdega. Kot tisto piškotno testo za pito. In potem so tudi razpadli. Juhej, imam še ene rezervne in ene za na pot. Dovolj bo.
Najprej vse stvari zložim na mizo, da imam boljši pregled, potem pa sortiram. Včasih večkrat. Ja, pa kaj no. Se zgodi, da daš spodaj tisto, kar bi moralo biti na vrhu. In potem … ponovi vajo. To še ni najhuje, kar se ti lahko zgodi na pohodu. V Himalaji smo imeli tiste velike vreče, ki so jih nosili nosači, zaklenjene s ključavnico. Če si ključ izgubil, je bilo veliko sranje. Kar nekaj prigod smo imeli na to temo. Ko je na primer ključ padel v vrečo, ključavnico si pa stisnil in zaprl vrečo. “Fucking locker!”:) Vsaj na ključavnico mi tu ni treba paziti. Uff!
Pri izviru si natočim še sveže vode, ki bo danes posebej dragocena, saj na poti do cilja vode ni na pretek. Na jasi šotorijo trije kolesarji, ki so očitno prišli sem v trdi temi. Sem včeraj pozno prav slišala glasove. Torej le nisem bila čisto sama.Pot od doma pri Koritih me pelje skozi zelen bukov gozd, ki je na tleh posut s kraškimi skalami, poraslimi z mahom. Ta slika gozda pričara mehkobo in pravljičnost. Nikjer nikogar, kakšna danost. Samo domovanje dreves, moj dih in moji koraki. In Ruzi.
V zamaknjenosti od pokrajine se vmes izgubim in se znajdem na robu ene vrtače. Na trenutke se mi zdi, kot da se je bog poigraval s scenografijo zemlje in dodajal različne odtenke zelene barve. V vsej te scenografiji se lahko poigravam jaz in sem del dihanja dreves, mahu, drobnih listov na bukvah, ki se šele odpirajo. Tako drobcen je človek v eni sami kraški vrtači, kaj šele v celem Stvarstvu.
Iz vrtače se prebijem skozi prepletene veje po strmini navzgor in se spet znajdem na poti. Od tu naprej je pokrajina zapuščena, na trenutke celo malo strašljiva. Popadano drevje leži povprek kot mikado palčke, mestoma zapira pot, odlomljena debla manjših dreves štrlijo v nebo kot polomljene kosti. Kot bi tu čez z mrazom in vetrom razmetaval strašen velikan. Ne ustavljam se preveč. Malo me stisne v prsih. Stopam proti prvemu današnjemu vrhu, na Veliki Planik, od koder je lep razgled na Učko in njen najvišji vrh, Vojak.
Nahrbtnik je velik in pretežak. Nekaj si bom morala omisliti. Preveč energije porabim ob tej teži, napredujem pa bolj počasi. V telesu vse bolj čutim utrujenost zaradi teže. Sama hoja, razdalja in višinci so hec. Spomnim se knjige Divja, ki mi jo je podarila Stara moja. Ko je glavna junakinja prispela v prvi ‘kamp’, ji je izkušeni lastnik kampa najprej pregledal nahrbtnik in ji ven zmetal vse nepotrebne stvari. Najbolj se spomnim, da ji je iz knjige strgal strani, ki jih je že prebrala. Bila je popolnoma zaprepadena. Ampak ima svoj smisel. Iz filma se spomnim prizora, ob katerem sem se naglas krohotala. Ko si je v prvem prenočišču zjutraj hotela oprtati nahrbtnik, se je komaj postavila na noge. Sem se kar prepoznala v tem. Jaz moram Ruzija najprej z obema rokama dvigniti nekam na visoko, nato pa si ga šele oprtam na rame. In potem greva kot ena velika premikajoča se gmota. Saj vse beži pred nama. Za strašit medvede sva ravno pravšnja. Kdo naju bo pa pojedel, no! Ruziju se še kar tazadnja trese od strahu, češ, kaj pa, če naju medved dobi v šape. Ruzi, lahko sva brez skrbi. Kar nekaj mojih dragih ljudi nosi spirit medveda, ki naju varuje. Potem so tu še orli, sove, netopirji, srne … vsi smo povezani v izvornem krogu življenja. Težko razložim, a imam popolno zaupanje, da bo vse v redu. Da me narava podpira in da sem varovana. Ta občutek povezanosti je res dosti bolj močen tu, ko sem res v stiku s sabo, kot pa tam, v ritmu vsakdanjika, ko je potrebno zadostiti zunanjim zahtevam in loviti različne roke.
Po parku Učka do Poklona hodim večinoma po gozdni makadamski cesti, ki je precej dolgočasna in sem se je že pošteno naveličala. Ampak misel, da bom lahko pod Vojakom raztovorila moj nahrbtnik, mi daje moči, da ne upočasnjujem hoje. Težo, ki jo nosim, namreč čutim prav povsod, vse do nog. Vsak korak je dosti težji. Pa tudi nove ‘nepremočljive’ pohodne čevlje bom lahko zamenjala s starimi. Z Borijem se namreč danes srečava na Vojaku. Kar štejem razdaljo in višino, ki me še loči do snidenja. Potem pa bom snela Ruzija …
Na Poklonu spijem prvo današnjo kavo in velika hodajoča gmota se povzpne na pot proti Vojaku. Na poti srečam veliko ljudi, zaradi bližine ceste je lahko dostopna. Midva z Ruzijem sva med turisti videti kar malo preveč hribovska. Po slabi uri hoje, malo pod vrhom Vojaka, z gozdne poti stopim na cesto. Tam zgoraj na ovinku zagledam Borijev motor in od olajšanja in veselja se mi kar solze ulijejo. To je tisto, ko srečaš svojega človeka. Rascue rapsody! Zdi se mi, da se z zadnjimi atomi privlečem do motorja, ampak razočarana vidim, da Borija ni. Naproti mi je šel, ampak po drugi poti. Sesedem se na klop kot kup nesreče in se ne premaknem niti za ped več ne. Z olajšanjem pomislim, da od sedaj naprej Ruzi ne bo več tako težak. Bori se kmalu prikaže z gozdne poti in kar obesim se nanj ob sreče. Oh, koliko je vredno tole. Highlight of the day!
Dvigne Ruzija in izbulji oči. »Ja, pa dobra si, da tole nosiš! Saj tole je še zame težko!« modruje. »Ne, nisem dobra, ampak nora sem.« izmučena dodam. Tudi zame je pretežko. V tem trenutku mi je pa ravno do Vojvodine, samo da mi Ruzija vsaj za nekaj časa ni treba dati na rame. Razpoloženje se mi dvigne. Uf, kako je fino! Iz motorja pride prva osvežitev – radler. Energija se mi vrača. Bori Ruzija priveže na motor, jaz pa jo sama mahnem še zadnjih deset minut do vrha. Ruzi se muza zadaj, važno sedi na zadnjem sedežu, malo pogleduje proti meni, a se mi zdi, da mu kar ustreza tale vožnja.
Po nekaj metrih vzpona smo spet skupaj. Zdaj pa akcija prepakiranja. Bivak vreče in podloge ne bom več potrebovala. Pretehtam vsako stvar, a jo res potrebujem v naslednjih dneh, ali ne. Marsikaj gre ven. Tudi na primer tiste ta lepe poletne hlače in majica za ta zadnji dan, ko končam turo. Ja, da bom lepa, a ne. Eh, tako sem mislila doma. A sedaj samo mečem ven in marsikaj preložim Boriju v motor. Mi pa za en dan napolni zaloge priboljškov in razvad kot sta kava v pločevinki in ajdov kruh z orehi. Moj najljubši. »Tega imaš rada, pa še hranilen je!« pravi. Medtem, ko pakirava, se mi radler in coca-cola hladita v snegu. Starih pohodnih čevljev se tudi zelo razveselim. Počutim se precej domače. Časa nimava več prav veliko, Bori lovi trajekt za Cres, jaz pa nadaljujem svojo pot. S pol lažjim nahrbtnikom – jeeeej! Dobro si, Bori, zrihtal tole logistiko! Trail Angel današnjega dne. Se bom morala doma tudi spomniti na tole, ko mi bo šlo na primer na živce, ko bo okrog umivalnika vse mokro. Ali pa, ko bo moje stvari skušal zlagati na način, ki ga jaz sploh ne razumem in nima nobene logike. Sploh pa človek potem nič ne najde. Ali pa takrat, ko bi se po moji logiki moral že zdavnaj obriti, njemu se pa zdi, da se je ravno včeraj. Takrat se bom spomnila na tale dan – Trail Angel.
Mahneva jo vsak po svoje, se vidiva čez par dni. S trdnjave na Vojaku ujamem še prelep razgled. Lepo je z enim samim pogledom zajeti hribe, ki sem jih prehodila v zadnjih dneh. Pod mano se razteza celotna Istra, ki jo tako obožuje Koraljka, ki ima korenine tu. Notranjost Istre me vedno spomni tudi na mojo drago Veruschko en moj Trail Angel iz mladega obdobja v Londonu. Že dolgo se odpravljam obiskati njen domači kraj Sveti Petar u Šumi. Morda pa letos uspem. Na drugo stran sta Cres in Lošinj, ki sem ju prehodila lani v tem času. Čudovit je preplet planin in morja. Posebno privlačnost in očarljivost čutim v tem, čeprav sem doma pod Alpami, ob katerih se zaljubljeno čudim vsakič, ko jih zagledam.
Spustim se na drugo stran proti Mali Učki. Stopam počasi, saj želim užiti vsak odblesk morja in njegov dotik s hribi. Neopisljivo lepo je. Pa zakaj bi človek sploh hotel to opisati. Najbrž zato, da bi svojim ljudem lahko približal to lepoto. Imam občutek, kot da sta morje in gorska pot tu neločljivo povezana. Čeprav se morje ne dotika vrha, pa sta vendarle v dotiku in živita v medsebojni mehkobi in surovosti. Ne bi mogla obstajati eden brez drugega.
Ob vdihavanju morja in stopanju po poti pridem do labirinta na prelazu. Obhodim ga z meditacijo in posedim še malo ob njem. Pomladni podleski se prebijajo iz tanke snežne odeje in ustvarjajo sončne kroge ob svojih cvetnih svetovih. Nadaljujem proti vasi in naprej k zavetišču, kjer bom nocoj prespala. Iz vasi je še kakšnih štirideset minut hoje, ki se mi pošteno vleče. Z makadamske ceste me smerokaz usmeri v ozko potko, obdano z drevjem. Vznemirljivo se mi zdi, kot bi vstopila v čudežno deželo. Ves čas me malo skrbi, kaj če bo zavetišče zasedeno, saj sta v njem le dve ležišči. Prispem k hiški v gozdu. Prazna je, nikogar ni. Pa tudi zaklenjeno je. Jao. Kako pa zdaj? Raziščem sosednji kozolec, ki ima pod streho leseno površino, kjer bi se dalo prespati. Da le imam streho nad glavo. A blazine nimam več. Morda pa je le ključ kje spravljen. Na spletni strani planinskega društva poiščem kontakt. Po telefonu mi povedo, da je ključ obešen nad vrati. Ja, pa je res, juhej! Oddahnem si. Streho nad glavo imam in posteljo tudi. Ležerno se prepustim preostanku popoldneva in večera.
Zaklonišče je locirano sredi čudovitega bukovega gozda, ko pa stopiš malo nad hiško, se ti na drugo stran odpre pogled na Reko in Cres. Vse skupaj se mi zdi kot privid. Nekaj časa na gozdni strani ležim v viseči mreži, potem pa, da ne bi kaj zamudila, grem na drugo stran gledat morje. In Cres. Vidim najbolj severno točko otoka, od koder sem lani krenila na pot na svoj rojstni dan. Kakšno darilo je to bilo. Zavedam se, kakšno bogato in blagoslovljeno darilo je prav vsak dan na tem pohodu. Gledajoč proti morju se uležem na kraška tla, ki so tokrat rozasto obarvana od materine dušice. Kamorkoli se uzrem ali pa ko nežno pobožam njeno površino, me objame njen vonj. Z mamo sva jo vedno nabirali v začetku julija, jo sušili in potem smo celo leto imeli čaj. »Daj, skuhaj tisti čaj od mame Zinke.« mi rečejo fantje. Še bezeg bomo nabrali, da bo ta prav. Takole gredo spomini, misli, srečevanja, hvaležnosti, spuščanja in odpuščanja. Z vsakim pohodom se srečujem z drugim delčkom sebe.
S toplim soncem na obrazu, z vonjem materine dušice v prsih in kot Ena povezana z Naravo se počasi odpravim v leseno hišico. Pripravim si čelno svetilko, tu jo bom ponoči potrebovala. Ruzi se je lenobno in udobno zleknil pod klop, jaz pa v spalno vrečo. Baterija na telefonu je skoraj prazna, potujoči polnilec pa ne da od sebe niti ene iskrice. Zunaj je še svetlo. Morda pa danes še pred temo zaspim. Moje telo mi bo hvaležno. Lahko noč vsem mojim popotnim angelom in vsem, ki potujete z mano in tudi tistim, ki imajo polno dela in drugih skrbi. Naj objem morja in istrskih planin v vsem, kar sta in nam podarjata, poboža noč in s hvaležnostjo ponese blagodejno misel in Ljubezen.
