Kako srečna sem, da sem se lahko znašla na tem koščku narave – 6.dan  Mala Učka – Plomin

Ob svitu se zbudim brez budilke. Ne spomnim se, kako hitro sem zaspala včeraj. Vsekakor krepko pred temo. Čelne svetilke, ki sem si jo pripravila, nisem potrebovala, saj sem spala kot ubita do jutra. Skromno zavetišče mi je nudilo udoben spanec, ki sem ga več kot potrebovala. Telefon imam ugasnjen, da vsaj nekaj baterije prihranim za čez dan. Aplikacija za spremljanje poti še kako prav pride, pa tudi kakšno fotografijo bi še rada naredila. Zemljevid na telefonu me je parkrat rešil, da nisem popolnoma zašla s poti. Nepogrešljiv je, čeprav so poti relativno dobro označene. Na nekaterih predelih pa se označbe tudi popolnoma izgubijo, so zbledele ali pa so zaraščene s pomladnim rastjem.

Bentim nad praznim, že tretjim power bankom. Bori mi je dal dva za na pot in eden je res super, je rekel. In tega, ki je res super, sem hranila za čas, ko se prva dva izpraznita. Ampak je delal ravno ene pol ure in potem omagal. Jao. Ravno prav, da sem lahko jezna na Borija, ki bi ga zdajle v žlici vode utopila. Mat’r! Od jeze mi grejo še druge, manj nežne, besede po glavi. Ob tem se spomnim na zgodbo Stare moje, svetovne popotnice, ki gre naprimer na pot v Indijo s svojima dvema mulcema in še našega zraven vzame. Da je dolga pot hitreje minila, so se igrali razne igre, tudi iskanje besed na določeno črko. Ob črki P je mali Jani rekel ‘pizdaija’. Stara moja v zadregi reče: »To ni beseda.« Jani pa nazaj: »Ja, pa je! To tati skoz govoji«. Samo da boste vedeli, pizdarija je beseda in včasih prav prikladno paše.

Kadar sem na poti sama, večkrat poklepetam s tem ali onim domačinom ali mimoidočim. Tako sem se včeraj na Poklonu, pred vzponom na Vojak, ustavila na kavi in poklepetala s temperamentno  natakarico mojih let. Po melodiji jezika sem takoj ugotovila, da ni od tu. Spevnost in še barva glasu je popolnoma enaka moji dragi Hiceli iz Splita. Kako uživam, ko jo poslušam. Gospa mi malce v opravičilo reče, da se tudi po 30ih življenja tu, ni rešila dalmatinskega naglasa. Še dobro, da se ni. Obožujem to bogastvo raznolikosti in melodij naglasov, ki prihajajo iz različnih predelov naše bivše Jugoslavije. Potem se poigravam z ugotavljanjem, od kod človek prihaja. Z gospo se nasmejiva različnim prigodam zaradi ‘jezikovne ne asimilacije’. Tudi sama se je predobro spomnim, zlasti, ko sem z ljubljanskim naglasom prišla v Kranj v šolo ali pa v Celje k sestri na počitnice. Nas, žabarjev nikjer niso marali. Čeprav se v resnici ne štejem za Ljubljančanko. Gunclje še nikoli niso bile Ljubljana. No, Gunclje, tista vas pod šentviškim hribom, na končni postaji mestnega avtobusa številka 1. Do nedavnega smo imeli tudi tablo Gunclje za označbo kraja. Potem pa se je nekdo odločil, da je to del Ljubljane in so tablo odstranili. Priznam, sem kar malo užaljena. Moja sodelavka na štajerskem si ni mogla zapomniti imena kraja in me je vprašala: »Od kod si že ti doma? Iz Congelcov?« No, skratka Conglci, tam kjer se začne in konča krožna alpska pot ‘Krona Slovenije’, ki jo je zasnoval Viki Grošelj, ki je tudi iz Congelcov.

Tako z natakarico kramljava in najbolj me v smeh spravi anekdota o prostašenju. Ko je bil njen sin še majhen ji je rekel:«Mama, ti toliko prostašiš.« Ona mu je pa odgovorila:«Pa sine, tako ti je to kod nas u Dalmaciji. Kad rečeš, u pičku materinu, gdje si tako dugo bila, to znači, baš mi je drago, da te opet vidim.«

In tako jaz to jutro med pakiranjem nahrbtnika prostašim nad praznim polnilcem, hkrati pa se prepuščam dnevu. V jasnem in prijetno svežem jutru stopim še na griček nad zavetiščem in se navdušujem nad osupljivim pogledom dol proti Cresu in Rijeki. Pomislim, kako srečna sem, da sem se lahko znašla na tem koščku narave, s prenočevanjem v leseni hišici med zelenimi bukvami, vonjem po materini dušici in s pogledom na morje. Prostašenje me mine, tudi ko bistveno lažji nahrbtnik naložim na rame in se od zavetišča v pol ure hoje dvignem do Male Učke, od tam pa naprej proti vrhovom v smeri Plomina.  

V vasi me presune spomenik, ki sporoča, da so leta 1944, 30. aprila, torej točno na današnji dan, okupatorji celo vas požgali do tal, ljudi pa deportirali. Težko mi je, poklonim se jim.

V Mali Učki je javna pipa, kjer se še zadnjič pred Plominom lahko oskrbim z vodo. Na tej poti se veliko ukvarjam z vodo, z izviri in z neprecenljivo vrednostjo, ki jo ima voda za naše življenje. Voda skrivnostno privre iz izvira in potem potuje, valovi, boža kamenje, nekaj nese s sabo s pokrajine, nekaj ji odloži. Hladna voda objame moje dlani in mi tako čista in bistra zdrkne po grlu. Skrb za vodne izvire in njene poti je prav tako pomembna kot skrb za lastne izvire. Včasih pozabimo na izvir in izvor našega bivanja in navdiha. Lepo se je vrniti k lastnemu izviru in potovati s studenčnico po strugi naprej. S čistim izvorom in izvirom sebe, v povezanosti z izvorom prečudovite Narave. Voda je moč, voda je nežnost. S kroženjem nas uči o transformaciji, o prehodih v življenjska obdobja. Iz kapljice se dvigne v nebo in tam s soncem poplesuje na Nebu. Enkrat z nežnim pišem, drugič z gromom in nevihto. Nikdar več se ne vrne nazaj enaka, kot je bila na začetku svoje krožne poti. V vsem tem pa išče ravnovesje z ritmom, zvokom, odmevom, potovanjem.

Korak. Dih. Potna kaplja. Stik z Zemljo in dotik z Nebom. Tako kot srna ali jelen, ki hodita s kopiti po zemlji in istočasno sta z rogovi povezana z nebom. Spoj in preplet romantike in divjega. Vzor, totem, žival moči, ki me podpira in vodi pri prepoznavanju klica srca.

Tako zamaknjena v svoje misli se zaustavim pred naslednjim smerokazom. Kremenjak. Spomnim se, da so markicisti, ki sem jih srečala v Čičariji, rekli, da je pod Kremenjakom novo zavetišče, ki ima tudi elektriko. Juhej! To je rešitev za prazne baterije in brez pomisleka skrenem malo s poti proti zavetišču. Na vrhu griča že od daleč zagledam  okroglo skulpturo, prepredeno z vejami, ki takoj pritegne mojo pozornost. Kaj pa je to? Pa menda ne zavetišče? Ko sem prišla blizu, sem osupla od fantastične arhitekture, delo arhitekta Ivana Juretića, ki je v obliki izvaljenega jajca v gnezdu zaživela tam pred mano kot nestvaren privid. Na travnatem vrhu, s pogledom proti Učki in dol proti Rijeki in Cresu stoji čudežno jajce, izvaljeno iz sanj in domišljije. V lesu in oblikah, izpostavljenih nebu in sredozemskemu vetru je hkrati živo in nezemeljsko. Ob odprtem vejevju stopim do stopnic, ki vodijo do vrat in nato na vrh jajca, od koder je še razgled še lepši. Vrata se odprejo, kot bi stopil v vesoljsko kapsulo. Vsak detajl je dobro premišljen. Sončna svetloba vstopa v notranjost jajca skozi zanimive oblike oken. Na stropu je lestenec v obliki jajc.

Odložim Ruzija. Razveselim se usb priključka. Še ta se mi zdi nestvaren. V tem sanjarjenju je takle tuzemski pripomoček več kot dobrodošel. Odločim se tu postati malo dlje časa, da lahko napolnim telefon in power bank. Iz sanjave prevzetosti od čudežnega jajca me potegnejo tuzemske potrebe. Lakota. Izvlečem malico in ta čudoviti trenutek obeležim še s kavo, ki mi jo je Bori pripeljal včeraj na Vojak. Ob toplem soncu, ki pronica skozi majhna okna jajca, zadremam na leseni klopi in zbudi me šele lastno smrčanje. Ravno pravšen počitek, tudi baterije so se dobro napolnile. Še enkrat se ozrem proti jajcu in vem, da se bom še vrnila sem ob sončnem zahodu.

Preko dveh vrhov Kremenjaka in Šikovaca me vodi pot proti 835m visokem Sisolu. Ves dan se spogledujem s Cresom in Lošinjem vse do Ilovika, ki sem jih lani prehodila v tem času. Med lahkotnim postopanjem po travnatem terenu me presenetijo zaplate narcis. Polno jih je in izjemno lepo dišijo. Sprva prijetna travnata površina in gozdna pot se proti vrhu nadaljuje v skalnati greben, ki ga v žgočem soncu ni najbolj prijetno premagovati.  Vsak korak zahteva preciznost, previdnost in skoncentriranost. V zahtevni stezi in vročini napredujem počasi, vzamem si tudi dovolj časa za počitek. Vode imam s seboj dovolj, nekaj si jo celo privoščim zliti po bombažni tkanini, ki si jo ovijem okrog glave. Vročina me danes kar dobro zdeluje. Tudi zaradi tega mi gre več energije. Previdno in zbrano naredim vsak korak. Na ostrih skalah, po katerih gre pot, se noge še bolj utrudijo. Tudi na drugi strani vrha se greben z ostrimi skalami vleče precej dolgo. Potem pa zlagoma prehaja v gozdno pot, ta pa v travnato, posejano z neverjetno floro. Od toliko cvetlic različnih barv, oblik in vonjav, sem popolnoma očarana. Cela planota je posejana z blazinami materine dušice in šopov cvetočega žajblja, med njima pa se prelivajo druge cvetoče rastline. Res je noro lepo. Na celi poti sem srečala le en par tik pred Plominom. Popoln mir in spokojnost. Nedotaknjena, prostrana, divja narava. Kljub temu, da sem že skoraj 10 ur na poti, si ne morem kaj, da se ne bi ustavila in nabrala nekaj materine dušice za čaj in sirup. Ponovno obudim spomine. Z mamo in očetom smo jo nabirali na Veliki planini in na Pokljuki…

Še zelo strm spust v Plomin in na cesto se spustim direktno pred gostilno. Tole pa bo. Odložim Ruzija na klop zraven sebe in naročim vse naenkrat: kavo, coca-colo, mineralno vodo in, ja rakijo. Takoj za tem pa še porcijo testenin in slastno domačo torto z orehi. Ker trgovine tu ni in ne vem, kakšne bodo možnosti jutri za hrano, naročim še pico za’po peš’.

Potem pa apartma, tuš in postelja. Kako vreden je tuš, sploh ne veš, dokler ga štiri dni nimaš. In potem kar pustim, da voda teče, teče in teče. Ker sem imela včeraj zvečer prazno baterijo na telefonu, se sedaj lotim pisanja za prejšnji dan. Dolgo pišem, zaspim šele ob pol dveh, ampak to v sveži postelji. Škoda, da bom morala čez dobre tri ure že vstati.