In ko ugotoviš, da ni potrebno nositi vsega, se ramena olajšajo, dih je lažji, korak je lahkotnejši.
Stopaš po poti, korak za korakom. Ti po poti, misli pa gredo po svoje. Kamorkoli. Daleč v prostranstva. Duša poleti in misli z njo. Igra se, radostna je. Do kam lahko objame Duša, do kam lahko greje srce? Kaj je za obzorjem? Še eno obzorje?
Kot da živiš v vzporednem stvarstvu. Tako kot gora, ki se zgodaj zjutraj zdi tako daleč in jo pod večer presenečen in srečen dosežeš. Nepregledne tišine, veličine gozdov, prostranstva vetra. Stopaš, nad teboj virtuozna ptica zaplahuta s svojimi krili. Kdaj sem jo nazadnje slišala leteti? Šelest in jadranje svobode. Vprašaš se, kje so meje tvoje svobode. Ali sploh obstajajo?
Do kam seže pogled? Do kam sežejo misli? Obožuješ dotik lune z nebom in poljub gore s soncem. Objameš odsev neba v jezeru in šum potoka ob poti. Čudiš se senci in prevzame te očaranost nad zvenom narave. Harmonija, ravnovesje, uglašenost. Zložijo se barve in odtenki, različne beline v snežnem metežu in drobne, na videz krhke barvitosti v skalah. Le kako preživijo?
Opazuješ gore, ki si jih prehodil, včasih se zdijo kot privid, komaj verjameš, da si bil tam. Opazuješ vrhove, ki jih še nameravaš doseči. Tudi ti se včasih zdijo kot privid. Čutiš pa sebe, tukaj in zdaj. Z vsem kar si. To šteje. Prisotnost. S korakom, ki mora biti trden, da ne omahneš, z močjo, ki ne popušča, ko je potrebno nahrbtnik prenesti iz doline na vrh in spet nazaj, z vztrajnostjo, ko se vzpenjaš po skalah. Včasih se tresejo noge nad prepadom, pa vendarle je veličina pogleda tako osupljiva, da te spravi čez. Učim se. Stopati. Ujeti ritem. Enkrat eden hodi hitreje, drugi ga skuša ujeti. Vedno ni enostavno ujeti isti tempo. Kot v življenju. Si pa tovariš. Pri vstajanju v mraku, pri hoji in poslušanju korakov v melišču in skali, ko deliš požirke vode in ko se utrujen, a zadovoljen zlekneš na preprosto posteljo v koči. Ko nekaj dni ni vročega tuša in se kot majhen otrok veseliš ledene reke, ki poživi telo. Včasih je težko; ko te dež, sneg in veter na višini premrazijo, bi odnehal. Včasih se zdi, da ne bo nikoli konca strmini. A s potrpežljivostjo in zaupanjem se prav vsaka strmina konča. Tako kot v življenju. Pa pride spet nova. In takrat je tovarištvo pomembno.
Koliko potrpežljivosti me je pot naučila. Pri drobnih stvareh. Počasi, skalo za skalo stopaš proti vrhu. Počasi, greben za grebenom se približuješ sončnemu vzhodu…
Hvaležno se zavedaš danosti življenja. In da je včasih kaj potrebno prepustiti tudi Nebu in Zemlji. Da ni vse v mojih rokah. Učiš se sprejemanja in spoštovanja. Spoštovanja ritma narave, dolžine in hitrosti sopotnikovega koraka. Sprejemanja in spoštovanje sopotnika. In sprejemanje sebe.
Šele ko gre pot blizu avtoceste, se zaveš, kako na drugi strani ograje življenje drvi. Ljudje drvijo brez zavedanja neba, gozda, tišine in odmeva korakov. Šele sedaj se zavedaš, kako drviš po tej avtocesti vsakdana, ne da bi spoznal tihe poti, drobce narave in vrednosti biti tukaj in zdaj. Duša pa kliče in hrepeni po Drugi Zgodbi in ko ujame trenutek in priložnost, se počuti domače. Lepo je biti Doma. Včasih ta Dom opazuješ z vrha, drugič z doline gor, a vedno je na dosegu Srca. Ko s hvaležnostjo povežeš Nebo in Zemljo, prostranstvo neba in tok reke, vročino sonca in zemlje, je Življenje pretočno. Krona za Okronanje življenja.
Ljubi Življenje in Življenje te bo Ljubilo.
Pot po Kroni Slovenije. Trinajst veličastnih dni pešpoti iz mojih rodnih Guncelj, preko Škofjeloškega hribovja, Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp s tremi najvišjimi vrhovi teh Alp (Triglav, Stol, Grintavec) in še mnogimi drugimi lepimi potmi in vrhovi, z zaključkom doma v Guncljah. 310 kilometrov in 15.000m višinske razlike.
Pot, ki jo je načrtoval moj dragi ‘mali stric’ in sosed Viki, je opisana v knjigi Krona Slovenije.