Posted on Leave a comment

Ljubi Življenje in Življenje te bo ljubilo

In ko ugotoviš, da ni potrebno nositi vsega, se ramena olajšajo, dih je lažji, korak je lahkotnejši.

Stopaš po poti, korak za korakom. Ti po poti,  misli pa gredo po svoje. Kamorkoli. Daleč v prostranstva. Duša poleti in misli z njo. Igra se, radostna je. Do kam lahko objame Duša, do kam lahko greje srce? Kaj je za obzorjem? Še eno obzorje?

Kot da živiš v vzporednem stvarstvu. Tako kot gora, ki se zgodaj zjutraj zdi tako daleč in jo pod večer presenečen in srečen dosežeš. Nepregledne tišine, veličine gozdov, prostranstva vetra. Stopaš, nad teboj virtuozna ptica zaplahuta s svojimi krili. Kdaj sem jo nazadnje slišala leteti? Šelest in jadranje svobode. Vprašaš se, kje so meje tvoje svobode. Ali sploh obstajajo?

Do kam seže pogled? Do kam sežejo misli? Obožuješ dotik lune z nebom in poljub gore s soncem. Objameš odsev neba v jezeru in šum potoka ob poti. Čudiš se senci in prevzame te očaranost nad zvenom narave. Harmonija, ravnovesje, uglašenost. Zložijo se barve in odtenki, različne beline v snežnem metežu in drobne, na videz krhke barvitosti v skalah. Le kako preživijo?

Opazuješ gore, ki si jih prehodil, včasih se zdijo kot privid, komaj verjameš, da si bil tam. Opazuješ vrhove, ki jih še nameravaš  doseči. Tudi ti se včasih zdijo kot privid. Čutiš pa sebe, tukaj in zdaj. Z vsem kar si. To šteje. Prisotnost.  S korakom, ki mora biti trden, da ne omahneš, z močjo, ki ne popušča, ko je potrebno nahrbtnik prenesti iz doline na vrh in spet nazaj, z vztrajnostjo, ko se vzpenjaš po skalah. Včasih se tresejo noge nad prepadom, pa vendarle je veličina pogleda tako osupljiva, da te spravi čez. Učim se. Stopati. Ujeti ritem. Enkrat eden hodi hitreje, drugi ga skuša ujeti. Vedno ni enostavno ujeti isti tempo. Kot v življenju. Si pa tovariš. Pri vstajanju v mraku, pri hoji in poslušanju korakov v melišču in skali, ko deliš požirke vode in ko se utrujen, a  zadovoljen zlekneš na preprosto posteljo v koči. Ko nekaj dni ni vročega tuša in se kot majhen otrok veseliš ledene reke, ki poživi telo. Včasih je težko; ko te dež, sneg in veter na višini premrazijo, bi odnehal. Včasih se zdi, da ne bo nikoli konca strmini. A s potrpežljivostjo in zaupanjem se prav vsaka strmina konča. Tako kot v življenju. Pa pride spet nova. In takrat je tovarištvo pomembno.

Koliko potrpežljivosti me je pot naučila. Pri drobnih stvareh. Počasi, skalo za skalo stopaš proti vrhu. Počasi, greben za grebenom se približuješ sončnemu vzhodu…

Hvaležno se zavedaš danosti življenja. In da je včasih kaj potrebno prepustiti tudi Nebu in Zemlji. Da ni vse v mojih rokah. Učiš  se sprejemanja in spoštovanja. Spoštovanja ritma narave, dolžine in hitrosti sopotnikovega koraka. Sprejemanja in spoštovanje sopotnika. In sprejemanje sebe.

Šele ko gre pot blizu avtoceste, se zaveš, kako na drugi strani ograje življenje drvi. Ljudje drvijo brez zavedanja neba, gozda, tišine in odmeva korakov. Šele sedaj se zavedaš, kako drviš po tej avtocesti vsakdana, ne da bi spoznal tihe poti, drobce narave in vrednosti biti tukaj in zdaj. Duša pa kliče in hrepeni po Drugi Zgodbi in ko ujame trenutek in priložnost, se počuti domače. Lepo je biti Doma. Včasih ta Dom opazuješ z vrha, drugič z doline gor, a vedno je na dosegu Srca. Ko s hvaležnostjo povežeš Nebo in Zemljo, prostranstvo neba in tok reke, vročino sonca in zemlje, je Življenje pretočno. Krona za Okronanje življenja.

Ljubi Življenje in Življenje te bo Ljubilo.

Pot po Kroni Slovenije. Trinajst veličastnih dni pešpoti iz mojih rodnih Guncelj, preko Škofjeloškega hribovja, Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp s tremi najvišjimi vrhovi teh Alp (Triglav, Stol, Grintavec) in še mnogimi drugimi lepimi potmi in vrhovi, z zaključkom doma v Guncljah. 310 kilometrov in 15.000m višinske razlike.

Pot, ki jo je načrtoval moj dragi ‘mali stric’ in sosed Viki, je opisana v knjigi Krona Slovenije.

Posted on Leave a comment

Peš pot z nahrbtnikom v Samost

Pohod z nahrbtnikom po Istrski planinski poti

Obogatena z novimi spoznanji se vračam v vsakdan, ki ni prizanesljiv. A tako globoka, kontemplativna izkušnja dotika Duše z naravo mi daje moč, upanje, Ljubezen in Vero, da smo z razlogom vsak na svoji poti in da še tako težke preizkušnje prinesejo nove poti, nove priložnosti za rast in transformacijo. Med Nebom in Zemljo je Duša zlita s Stvarstvom. Hvaležna, da jo slišim.

Nikoli se na pohodu nisem počutila samo, osamljeno, vedno podprto in sprejeto, z zaupanjem in s ponižnostjo, da je vse povezano in prav. Na eni strani povezanost z Naravo in na drugi strani prisotnost vseh dragih, ki so mi blizu. Ob tem pa svoboden občutek samosti.

Nič ni logičnega. Nič ni v glavi. Vse je v srcu. Ali pa vsaj v pretočnosti med umom in srcem. Ko je srce zakrčeno, so zakrčene tudi misli, naša ustvarjalnost, naša živost. Prepričana sem, da me je na pohodu Narava podprla, ker sem ji popolnoma zaupala in se ji predala. Neopisljiva povezanost med Njo in mano. Ko si enostavno del tega velika neskončnega stvarstva v času in prostoru.

Še vedno čutim sebe z ogromnim, težkim nahrbtnikom na rami, kako hodim po velikih prostranstvih Čičarije, kako se vzpenjam in spuščam s hriba na hrib, se s srcem dotikam zelenega v gozdovih, polnim bitje z dihom bukve, se s pogledom dotikam prostranstev Učke, občutim drobceno življenje barvnih cvetic, ki kljubujejo vremenu, ležem z večerom mirno v noč. Popoln mir.

Na trenutke kruta in pusta kraška pokrajina, s kamenjem posuta in z nizkim grmičevjem prepredena, se s prvinsko divjostjo strastno preda in poveže s pohodnikom. Hoja v Samost, ta čudovita priložnost za meditativni odmik, je veliko darilo. Ali kot pravi Gros: ”Svoboda hoje je ravno v tem, da nismo nihče, kajti telo, ki hodi, nima zgodbe in je zgolj tok pradavnega življenja.”

Po svoje je težko priti nazaj v vsakdan. A prav v tem je umetnost bivanja. Spoznanja s poti prenesti in živeti tu in zdaj. S sočutjem sprejemati lastne bolečine in bolečine bližnjih, zaupati, da vsak zmore svojo pot in po njej hodi z razlogom. Naj se v svobodi, povezanosti in zaupanju s poti odprem življenju, ki prinaša nove izzive in priložnosti.

S študenti na fakulteti se že srečujemo v ustvarjalnih procesih novih lutkovnih zgodb ter lutk in gledališča pri pouku. Veselim se zvočnih terapij in zvočnih kopeli, v katerih ljudem s hvaležnostjo odpiram prostor za notranji mir, ravnovesje, podporo zdravju in harmoniji v meditativnih notranjih potovanjih. Učimo se in rastemo skupaj.

Misli pa že sanjajo, kam bi jih nesle noge prihodnjič.