Avtor: Helena Korosec

Na leseni gugalnici pijem večerno kavo. Noge so utrujene. Nežno pretegujem stopala in raztegujem razbolele mišice. Tukaj, nekje za ovinkom, na robu gozda, na višini 1024m po prehojenih 25ih kilometrih in 800 višincih, samo sem. V miru. Vse se zdi popolno in blagoslovljeno.

Morda je prav v tem odgovor. V udobju je vse tako samoumevno. Sveža postelja in vroč tuš, poln hladilnik, trgovine,  ki na vsakem koraku ponujajo več, kot zares potrebujemo. Sprašujem  se, kaj nam to udobje zares tudi jemlje. In kako je v tempu in obvezah varljivo imeti vse in potem imaš občutek, da bi moral imeti še več, urediti še več. Ob tem pa pozabiš živeti. Ker je vse tako zelo pomembno. Udobje in civilizacija prinašata tudi pričakovanja, v katera se tudi hitro ujamemo.   

Ne sprašujem se več, kdo sem. To vem. Sprašujem se, kaj je vredno in kako naj živim, to kar sem. Kaj izpolni dušo in kje najdem svoje dušno poslanstvo in mir? Kdaj najdeš mir v duši? Ko brezkompromisno rečeš DA sebi. Ni preprosto. Kako noro hitro se izgubim v zgodbah in manipulacijah  drugih. Tega nočem več. Iščem ravnovesje med tem, kako živeti to, kar sem in med obvezami in zgodbami zunaj mene. Za moje ljube je vedno prostor. Želim si ga deliti z njimi. To je posvečen čas. A tudi vsak od mojih srčnih, ljubih mora prehoditi svojo pot, predelati svoje lekcije, poiskati svoje vire in moči. Tu sem zanje. Učim se, da nikogar ne morem rešiti. Sem lahko le tu, prisotna in pripravljena celiti rane. Najprej svoje. Ne želim pa si več deliti časa in prostora z ljudmi, ki izrabljajo naklonjenost, ki niso čisti in iskreni in manipulirajo za svoj ego. Tako se učim postavljati meje in vzpostaviti distanco do tistega, kar ni moje. Sploh ni enostavno.

Ko grem na takšno pot pridem v stik z izvorom, z notranjo močjo, z neizprosno resnico in z jasnimi vpogledi. Z Ljubečo hvaležnostjo objamem vse, kar mi življenje prinaša in kar sem. Hoja v naravi je molitev, je sočutje, je svetloba v vseh niansah, je dotik srca, je čutenje telesa. Hoja je misel, ki s korakom potuje  iz duše v celo mojo bit in se vrača  vanjo. Hoja je pretočnost bivanja, objem Božanskega med nebom in zemljo, med vodo in ognjem. Je brezpogojna Ljubezen. Tako zelo se čutim v vseh dimenzijah. Dovoljeno je biti jaz. In dovolj je biti JAZ. Pri večdnevni potovalni hoji v naravi, z nahrbtnikom na rami,  čutim navdih, polnost in izpolnjenost. Bi lahko tako živela ves čas? Želim živeti. Ne životariti. Želim, hočem, moram. Tako kot me žene na pot z nahrbtnikom po samotnih poteh. Ni vprašanje, ni izbira. Žene me notranji vir, klic  kot dihanje in srčni utrip, ki dajeta življenje. Vsakdanji ritem me zmelje z vsemi vlogami, ki so mi dodeljene, z vlogami, ki sem jih sprejela. Sem morala ali samo nisem znala drugače? V naravi in hoji je drugače. Korak za korakom. Učiš se biti, premagovati teren, vzdržati ob žeji in vztrajati s težo nahrbtnika. Vzpon in spust med gorami in griči, čista reka, presihajoče jezero, brezčasen gozd, travniki v neslutenih odtenkih zelene,  cvetoči regrat na polju, veter, ki  me hoče prestaviti in dež, ki mi moči obraz. Vse to se me dotakne z vso iskrenostjo, surovostjo, prvinskostjo. Opazim naravo, opazim in začutim sebe.
Ptica jadra na nebu in jadra, jadra, jadra. Zaokroži med drevesi, izgine za trenutek za hrib  in se spet vrne. Jadra. Svobodno razpre krila in se prepusti nebu. Ona se ne sprašuje, če sme, če je dovolj dobro,  če je spodobno. Preprosto živi sebe in svoje poslanstvo.

Ni lahko prehoditi takšne razdalje in premagati vse te višine. Ni lahko nositi nahrbtnika in dočakati zaključka poti ob koncu dneva. A na poti in v poti je toliko blagoslova, življenja in globine, da s hvaležnostjo ležem zvečer utrujena v posteljo. Za učenje, za rast, za ljubezen, za Življenje. Pot je pogosto težka in neizprosna. A z Ljubeznijo in Blagoslovom stvarstva jo sprejemam in živim. Tukaj in zdaj.

Bloško jezero – Križna jama – Loška dolina

Tudi to jutro si dovolim počasi, brez priganjanja, lenobno preigravati misli v postelji, a me sonce kmalu privabi izpod odeje. Iz lesene hišice odprem vrata v dan, ki takoj zadiši po smrekah in po stezi, posuti s koraki. Ptičje petje zazveni s povabilom v še eno doživetje bloške pokrajine. Po eni strani bi kar ostala v varnem zavetju hišice in poležavala na soncu, po drugi pa vem, da moram in želim naprej. Zajtrkujem še Vesnine dobrote, potem pa dregnem Ruzija, naj pretegne svoje štrike in se spravi na sonce. Ves zaležan in pomečkan se le postavi pokonci in jamrajoč čaka na klopi kot tečen najstnik, ki protestira proti vsemu, kar mu svet predlaga. »Kaj je pa tebi hudega?« ga podražim. »Saj se ves čas nosiš na mojih ramenih. Mene poglej!« se postavim v vlogo žrtve, ki prenaša tovor. Nič ne reče nazaj, le trmasto raztegne svoj trup za vso prtljago. Po jutranjem nerganju se v tišini in sita drug drugega že navsezgodaj podava skozi lesena vrata kampa dol proti Novi vasi. Mimo cerkve svetega Volbenka, ki spada med starejše na Bloški planoti, zavijeva na pešpot čez travnik in gozd. Tudi ta cerkev je imela bronaste zvonove, ki pa so izginili v 1. svetovni vojni. Zdaj sta v zvoniku dva jeklena. V teh dneh na poti srečujem cerkve po vaseh, mnoge me pozdravijo z zvonjenjem. Raziskovala sem, da imajo zvonovi na Slovenskem ter gongi in himalajske posode skupen izvor v daljni preteklosti. Ni naključje, da me je očetova ljubezen do zvonov in pritrkovanja pripeljala do igranja in študija gongov ter zvočnih posod. Z mislimi na zvonove se spustim v Novo vas, kjer se podprem s pravim domačim ajmohtom, takim, kot ga je delala moja mama. Čisto ta pravi – s knedli. Tako se moja pot prepleta s spomini na starše, na njuno življenje in poti.

Na pešpoti se veliko ukvarjam z vodo in izviri. Zlasti v vročini je misel na vodo ves čas prisotna. Dokler me pot vodi skozi vasi, ni težav, ko pa grem v neposeljene gozdove, je treba o vodi razmišljati vnaprej. V Novi vasi naletim na štirno, v katero so domačini pred več kot 160 leti z lesenim vodovodom pripeljali vodo iz izvira Sušica. Očarana sem nad podobo. Vodnjak, pravokotno oblikovan iz sklesanih kamnov, ima pretočno korito in litoželezno pipo, ki omogoča pretok vode 24 ur na dan, vse leto. Na trgu si je še vedno mogoče ogledati borovo vodovodno cev iz tistih časov. Osvežim se ob vodnjaku, nato pa urno stopim naprej. V vasi Fara se pozdravim s cerkvijo svetega Mihaela, nato pa čez polja vstopim v gozd proti Križni jami, kjer načrtujem ogled točno ob 15. uri. Po izračunu oddaljenosti do Križne jame se mi zdi, da imam časa več kot dovolj, zato ležerno korakam po poti. Po vseh teh dnevih pripovedovanj o medvedih se mi tokrat zdi, da bi bil čas, da si kraguljčke pripnem kar na čevlje. Kaj pa če … bolje, da me medved sliši na daleč in odkoraka na drugo stran. Po eni strani bi si ga seveda želela srečati, po drugi strani pa mi je povsem jasno, da bi zmrznila od strahu.

Mojo radovednost ob poti pritegne zapuščena lesena hiška. Prepredenost s pajčevinami priča, da tu že zelo dolgo ni bilo nikogar. Pokukam skozi okno in zagledam staro kredenco z nekaj skodelicami ter divan, na katerem je verjetno dolgo nazaj prespal kakšen lovec pred zgodnjim jutranjim lovom.

Po poti se tu in tam izgubim. Kar naenkrat poti zmanjka in znajdem se v brezpotju. Vsakič se nekako izvlečem. Čeprav je pot vrisana, je zaraščena, nihče ne skrbi zanjo. Označena je zelo slabo. Tam, kjer gre po evropski pešpoti, je še dobro, a na drugih mestih se popolnoma izgubi. Tudi sicer so informacije o tej poti precej skope. Kakorkoli, ura me zdaj že pošteno priganja. Če hočem ujeti vstop v Križno jamo, moram pošteno pospešiti in najti to vražjo pot. Zelo blizu jame sem, a očitno se zarisana pot ne uporablja več. Pospešim korak, hitim po grapi navzdol, se z nogo zataknem v luknje prepredenih vej in debel in res upam, da pravočasno prisopiham pred vhod. Premočena od vročine in hitenja se minuto pred začetkom vodenja dobesedno prikotalim pred vodnike. Dobro, tukaj sem. Vrata utice z opremo že zaklepajo, a se usmilijo mojega zakuhanega obraza in najdejo zame gumijaste škornje ter svetilko. Pred vhodom že čaka skupina turistov. Malce mi je nerodno, ker me vsi čakajo, a ne preveč, saj se ukvarjam s preoblačenjem v primerna oblačila za v jamo. Slečem premočeno majico, prepotena navlečem dolge hlače in jakno, skočim v škornje in že sem pripravljena za spust v čarobnost podzemlja.

Pograbim še vodo, oreščke in energetske ploščice, ki sta mi jih prinesla Vesna in Gregor, jih stlačim v žep in že sledim vodniku v jamo. S tem kratkim ogledom doživiš le drobec vsega, kar edina naravno ohranjena jama pri nas ponuja. Čudovito divja je brez razsvetljave in betonskih poti. Fascinira me že prvi del jame, kjer se srečamo z vhodom v medvedji rov. Da je bila jama že dolgo nazaj prebivališče jamskega medveda, pričajo 10.000 let stari medvedji obrusi na skalah. Pogledamo si tudi ostanke lobanje in primerjamo velikost današnjega rjavega medveda in medveda prišleka. Slednji se je v jamo skril pred mrazom kar za pol leta. Vsaka jama ni bila ugodna za njih. Križna jama pa ima stalno temperaturo vode in zraka – 8 stopinj. Medved je bil pol leta v hibernaciji, s tremi do štirimi udarci srca na minuto. Prav slovesno in privilegirano se počutim ob ogledu okostja in poslušanju zgodovine jamskega medveda. Čutim vseprisotno večtisočletno zgodovino bivanja jamskega medveda. Spomnim se na knjigo Roda jamskega medveda, ki sem jo brala pred leti. Ko pridem domov, jo spet vzamem s police. Matija Križnar je o jamskem medvedu napisal, da je nežni velikan ledene dobe. Z velikim spoštovanjem se poklonim zgodovini in duhu jamskega medveda. Po poti se spustimo do prvega jezera, ki si ga edinega od dvaindvajsetih, kolikor jih je možno obiskati v jami, ogledamo danes. S čolnom nas vodnik zapelje po jezeru, ki odseva smaragdno zeleno barvo. Osupljivo lepo je bilo začutiti delček podzemnega kraškega sveta, ki je tako veličasten s podobo, ki jo je narava oblikovala skozi tisočletja.

Iz hladne jame se vrnemo v vroče popoldne pod Križno goro. Iz škornjev spet v pohodne čevlje, iz dolgih hlač v kratke in po poti na vrh Križne gore. Ves čas vodenja in še zunaj jame je čutiti globoko spoštovanje jamarskega vodnika in povezanost z jamo in goro. Jamarji so uredili tudi pot na goro in na vrh se odpravim kar po tej, ki mi jo svetuje jamar. Vrh mi postreže s pogledom na Podlož na eno stran in na Cerkniško jezero na drugo. Spustim se v Loško dolino, najprej v Lož in nato do Starega trga v Ložu. Mimo cerkve sv. Martina, ki pozdravi z zvonjenjem, čez hrib v Podcerkev, kjer bom nocoj prespala. V nahrbtniku imam porcijo širokih rezancev s šparglji iz Vesninega lonca. »Pa daj si gor še malo čemaževega pesta in oliv, da bodo bolj žmohtni,« je rekla Vesna. In so bili. Slovesno sem si jih pogrela in servirala v lončeno skledico. Z neskončno hvaležnostjo si privoščim tuš, posedim še malo na terasi v zgodnjem večeru, nato pa se pustim objeti mehki posteljnini in udobni postelji.

Pride prelep dan,

se mi prikloni in reče:

»Tvoj sem.«

Zardim. Zadrhtim.

Jecljam: »Ah, ne.

To ni mogoče. Pomota … 

Nisem vajena …«

Dan se sladko nasmehne:

»Življenje je prekratko,

da bi se česa navadili.«

(Neža Maurer)

Ob nežnem in sončnem začetku dneva mi Nace pošlje to poezijo. Prisluhnem vrsticam in se prepustim odzvanjanju besed.

Ob misli, da je danes dan za regeneracijo in počitek, se še malo zavlečem pod odejo v leseni hiški. Muzam se ob misli, da mi danes ne bo treba pakirati nahrbtnika. Ruzi na debelo spi, kot bi hotel biti medved v zimskem spanju. Pustim ga dremati, tudi on ima danes dan za regeneracijo.

Ko odprem vrata, jutranje sonce toplo posveti v hiško. A čuti se tudi hlad, ki v teh bloških koncih zgodaj zjutraj še vztraja. Dim, ki se kadi iz dimnika velike hiše, vabi h kaminu. Prizor domačnosti in topline me gane in povabi v topel prostor. Pa še poezija Neže Maurer zraven. Ah. Popoln trenutek.

Pri kaminu me pričaka lično pripravljena košara z raznolikimi dobrotami in dišečo kavo. Malo še posedim ob ognju, saj je zunaj še prehladno za sedenje na klopi. Plameni s svojim plesom in vonj po drveh me objamejo in prevzamejo. Trenutek. Živeti v trenutku.

Ko se malce ogreje, z užitkom guštiram dobrote iz košare, potem pa se še malo izležavam in lenobno pretegnem noge pod drevesom. Dan za izležavanje. Dan za prekladanje. Juhej!

Ko me lesen ležalnik začne žuliti, se počasi odmajem v hiško, iz postelje opazujem nebo in poslušam tišino, pomešano s ptičjim petjem. Ruzi se ne zmeni ne za zajtrk ne za sonce. Tudi jaz se mu pridružim v dremanju.

Popoldne pa dobim obisk. Trail angelsa. Vesna in Gregor s košaro domačih dobrot.

Kako bi človek ne šel na pohod, ko te potem tako razvajajo. Moja draga Vesna je pozorno in domiselno, kot zna le ona, pripravila košarico s kosilom za popoldansko druženje. Še na kozarčke s pecljem in na kafetiero ni pozabila. Poskrbela je še za nekaj razvad, ki so na taki poti dobrodošle. Na primer grenivke, ki mi dobro povrnejo energijo, in trdo kuhana jajca, ki so idealna »za v žep« za hitro malico.

Prinesla sta mi še popotno vrečko z energijskimi ploščicami. Preskrbljena sem za naslednje dni. Čudovito popoldne v klepetu in smehu smo preživeli. Dragoceno je prijateljstvo, ki ga gradiš leta. V medsebojnem zaupanju in podpori je vse dosti lažje.

Večer se ohladi in spravim se v zavetje svoje lesene hišice, ki jo celo malo ogrejem. Napišem še dnevnik, pozno zvečer pa utonem v spanec.

Slivnica – Bloška planota – Bloško jezero

Prebudim se v jasno jutro z lepim pogledom na Cerkniško jezero, ki ga rahlo prekrivajo meglice. V koči na Slivnici si privoščim bogat, slasten samopostrežni zajtrk. Posebej sem se razveselila pohanih šnit, ki me spominjajo na otroštvo, ko nam jih je mama pogosto spekla. Tudi moji trije fantje so jih vedno oboževali.

Pri zajtrku izmenjam nekaj besed z oskrbnikom koče, ki se ne more načuditi, da hodim sama. »Mislim, ne zamerite, no. Saj nisem nor, da bi takole sam hodil.« /…/ »No, pa saj veste … pa ženska … sama …«

Haha. Vem, kam pes taco moli. Eh, gospod. Imam že nekaj let in izkušenj vseh vrst. Ni se me treba bati. Predvsem sem tu zato, ker želim biti sama. Čudaško, kajne? Pa še ženska povrhu.

Po tolikih letih pohodov sem že navajena komentarjev in se ob njih prav zabavam. Zanimivo je videti, kako ljudje različno dojemajo tak način hoje. Eni odobravajoče, drugi prikrito obsojajoče, eni z navdušenjem, drugi s kritiko … meni je pa prav vseeno. Povsem svobodno se počutim.

Iz koče je le še nekaj metrov do vrha Slivnice, nato pa se pot skozi gozd nadaljuje proti Bloški planoti. Po tem območju poteka tudi Notranjska planinska pot, poti pa so zaznamovane s Krpanovo tematiko. Sama se priključim Veliki Krpanovi poti, ki vodi skozi Velike Bloke in druge vasi Bloške planote.

Na zemljevidu opazim cerkev svetega Miklavža, ki je sicer nekoliko izven poti, a se kljub temu odločim zaviti k njej. Spomnim se Gore svetega Miklavža v Tuhinjski dolini, kjer stoji rojstna hiša mojega očeta – zanimivo naključje, da je tudi ob tej cerkvi mežnarija, v kateri je očitno še nedavno nekdo živel. Zdaj je hiša žalostno zaprta; čez okna in vrata so pribite deske.

Pokukam skozi edino okno, kamor se še da pogledati. Vidi se le okenska polica, saj gosto zagrnjena zavesa zakriva notranjost. Zdi se, kot da je nekdo odšel nenadoma – predmeti na polici so videti nedotaknjeni, kot da še vedno čakajo na tisti zadnji dan življenja v hiši. Punčka iz cunj, sveča, Dnevnik z datumom 1. 10. 2024. Šele pol leta je minilo, odkar ta hiša ni bila sama.

Na klopci ob cerkvi si malo oddahnem in zadremam na soncu. Danes je četrti dan pohoda in noge so precej težke, tudi koleno se oglaša z bolečino. Komaj sem na polovici današnje poti.

Od cerkve jo mahnem kar povprek, malo čez polja, malo čez grape in grmovje, nato pa se znajdem pri samem Krpanu v Sveti Trojici. Spomnim se Levstikove zgodbe o silaku, ki je tihotapil sol in premagal samega Brdavsa na Dunaju.

Nadaljujem skozi vas Bočkovo, kjer na robu gozda domačini sekajo vejevje in odvažajo les. Ravno so pri malici, ki so si jo razprostrli na prikolici, in povabijo me k okrepčilu, ki ga z veseljem sprejmem. Zelo uživam v poslušanju bloškega narečja in izmenjavi doživetij iz teh krajev. Svetujejo mi, naj grem k cerkvi svetega Urha, četudi je malo s poti. In res se je splačalo. Vrh mi ponuja razgled vse do Nanosa in objame pot, ki sem jo prehodila. Pod veliko lipo odložim nahrbtnik, si privoščim malico in uživam ob branju Krpanove zgodbe. Krpan je svojo lipo že posekal davno v Levstikovi zgodbi, tako da ta na vrhu hriba ob cerkvici svetega Urha, pod katero uživam v malici, ni v nevarnosti. Berem zgodbe na tablah in se zabavam: »Krpan sem,« pravi ta, »z Vrha tudi. Od Svete Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli kaj, svetujem, da mirujete; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal. Hvala Bogu, samo enega se tudi ne bom.« Ob tem se spomnim sijajne lutkovne predstave Martin Krpan, ki jo je režiral Edi Majaron, Krpana pa je igral Jure Ivanušič. Pravijo, da je Levstik v Martinu Krpanu upodobil značaj Bločanov. Krpanovo deželo in Levstikove kraje loči le soteska reke Iške. Skozi lepo urejene majhne vasi, ki so še v znamenju Krpana, me pot večinoma pelje po vaških cestah, ki so praktično brez prometa. Življenje tu teče počasneje.

Z Ruzijem sva danes kar dobro utrujena. Lahko bi bila kot Krpan – silak, ki je imel kobilico, midva pa morava vse opraviti sama s svojimi nogami. Po petindvajsetih kilometrih sva končno na cilju, pri vhodu v glamping ob Bloškem jezeru. Ne morem se nagledati čudovite okolice, kjer ima vsak kotiček svojo dušo in zgodbo. Čuti se, da je zgodbo tega glampinga oblikoval nekdo, ki je zelo povezan s tem krajem in naravo. Izrezljani detajli, domiselni počivalniki, skrbno izdelane sobe in premišljen celoten kontekst bivanja – kot bi bila v naravni galeriji, ki ji je človek dodal posebno noto in zgodbo. Tu bom prenočevala kar dve noči. Kakšna dobra izbira. Zame se je v tem trenutku čas ustavil.

Lakota me spomni, da bi bilo dobro nahraniti tudi želodec, ne le duše.

Odložim Ruzija, ki se ves zmahan takoj pogrezne v spanec. Ustaljen ritual po zaključku pohoda začnem s kraljevskim tuširanjem. Ker smo še v obdobju izven sezone, tu ni mogoče dobiti hrane, zato se bo treba odpraviti v tri kilometre oddaljeno Novo vas. Ni mi treba peš, izposodim si kolo. Juhej! Prav prija mi, da na kolesu aktiviram druge mišice kot pri hoji. Do Nove vasi se večinoma spuščam. Zdi se mi, da drvim kot za stavo. Čisto nova dimenzija po nekaj dneh hoje z nahrbtnikom. Zaenkrat še odbijam misel, da bo nazaj treba poganjati v klanec. Lakota me za zdaj vleče navzdol, upam, da me bo sitost navzgor. Hrana v domači gostilni je skrbno in okusno pripravljena. Uživam v vsakem grižljaju. Popoln dan.

Uff, potem je bilo treba še bicikel prignati v tisti hrib. Pa sem ga. In potem legla v svojo hiško številka štiri. Hvaležna za dan in vsa doživetja.

Dnevnik potujoče Duše – Via Dinarica, dan 3 – Lahko sem delček te tisočletne zgodovine in spreminjanja

3. dan, Rakek – Rakov Škocjan – Cerkniško jezero – Slivnica

Zdelo se mi je, kot da spim na letališki pristajalni stezi. Pogreznjena v spanec, se na vsake toliko časa zdramim in prestrašim ob ustavljanju vlaka ali pa ob njegovi hitri vožnji mimo postaje. Soba s pogledom na železniško postajo Rakek. Furmani so se v  tej hiši ustavljali in se okrepčali pred nadaljevanjem poti. Tako kot jaz. Že ima svojo vlogo tale Furman. Vsak na svoji poti.

“Ja, pa ja ne boste hodila nazaj na Planino. Tu ste že blizu Cerkn’ce.” je rekla lastnica apartmaja, ko me je prejšnji dan pripeljala s Planine.

Jaz pa želim predihati vsak del poti in nočem spustiti niti delčka. Pa čeprav se moram zato vrniti nekaj kilometrov po poti nazaj.

Čez polje se vrnem do Unca in nadaljujem pot skozi vas Slivice, kjer me na hišah pritegnejo veliki napisi domačih imen, vžgani na lesenih podlagah. Zorane njive so lepo pripravljena na novo setev in sadike. Iz Slivic gledam na gručo strnjenih hiš Rakeka, kjer sem včeraj prespala. Sonce je vedno bolj prisotno v dnevu in proti dežno opremo  za nekaj dni zagotovo lahko pospravim na dno nahrbtnika. Moj pogled pritegneta dve drevesi, ki stojita sredi polja, zelo blizu drugo drugemu. Sadno razkošno cveti bližje zemlji, medtem ko smreka malce stran od stare jablane  pokončno in visoko širi razgled v nebo. Knjiga o skrivnem življenju dreves pravi, da se drevesa menda sporazumevajo preko zvočnih valov in imajo med seboj dobro razvito podzemno komunikacijo preko korenin. Pošiljajo si signale ob nevarnostih, pa tudi zdrava drevesa skrbijo za bolna in ostarela. Fascinantno!

Zagotovo se ljudje marsikaj lahko naučimo od njih. Morda prav o nesebični skrbi za šibkejšega, morda tkanja subtilnih mrež v podporo, morda spoštovanja raznolikosti, morda to, da eno drevo da nežnost in plodove, drugo pa več trdnosti in opore. In … eno brez drugega ne gre. Ne more eno drevo opraviti vsega za dva. Sčasoma ohromi, se zlomi, se posuši … dokler morda ne pride podpora in ljubezen od drugega drevesa. Vse je prepleteno.

Po Kunavarjevi poti, ki vodi od železniške postaje Rakek, preko Rakovšega polja se pod kamnitim mostom, po katerem pelje železnica, podam proti Rakovemu Škocjanu. Prvo jutranjo kavo spijem v Hotelu Rakov Škocjan. Od tam pa vstopim bližje v sotesko reke Rak. Čudi me in hkrati veseli, da na nedeljsko jutro ni obiskovalcev. Tako se bom lahko v miru predala reki in lepotam okoli nje.

Zavedam se tega posebnega privilegija in priložnosti, da sem tu. V daljni preteklosti so vode tu ustvarile podzemno jamo, katere strop se je kasneje zrušil. Mali in veliki most, ki ju tu vidimo, sta ostanka nekdanjega stropa. Kakšno sanjsko podobo je ustvarila narava v tem dolgem obdobju. In jaz sem lahko delček te tisočletne zgodovine in spreminjanja. Tako majhen delček sem, pravzaprav samo drobtinica vesolja in majhen trenutek časa. Meni pa  se zdi že nahrbtnik, ki ga nosim, velik in pot, ki jo štejem v kilometrih, se včasih zdi dolga in naporna. Življenje je eno dolgo potovanje. Od ene do druge reke, od izvira do izliva. Od ene do druge gore, od vznožja do vrhov. Vsak dan začenjaš z novimi priložnostmi, ga prehodiš z novimi izkušnjami in na večer poiščeš varno zavetje. Misel, da si lahko najdeš varen pristan, pogreje in pomiri. Na koncu ga vedno najdeš, čeprav se ti na trenutke v dvomih dozdeva, da bi lahko ostal na čistini. Pa tudi tam, ko je samo nebo nad mano, sem pokrita. Z zvezdami. S hvaležnostjo se telo in srce povežeta s Stvarstvom.

Na poti življenja so tudi nevihte. A vso jezo, zamere, bolečine in strahove, ki jih ujma prinese, je dobro odložiti na obrežje, da jih narava s svojo prvinsko močjo prečisti in odnese. Lažje je iti v nov dan brez teže v srcu, z Ljubeznijo in naklonjenostjo življenju. Čeprav vedno to ne gre. V dan grem z razumevanjem, da so mi na pot poslani ljudje, ki me učijo živeti drugače, ki me učijo spreminjati vzorce. Ki me učijo živeti Sebe. Spremembe so lahko boleče, a hkrati tudi osvobajajoče. Grem v dan tudi z učenjem, da so mi nekateri ljudje poslani v življenje zato, da se naučim postavljati meje, oditi in jih pustiti za seboj. Čeprav je to težko, včasih boleče in težko.  A tudi  na dolgi poti z nahrbtnikom skrbno čuvam energijo, potrebno je poskrbeti za preživetje in srečen zaključek vsakodnevne poti.

V premišljanju se spustim dol do reke Rak, ki me prevzame s svojim tokom in zvokom. Na trenutke teče počasi, tiho in mirno, potem pa pridobi na hitrosti in glasno buči. Kot življenje.

Od reke se dvignem čez strmo pot, prepredeno s koreninami in štori, pokritimi z mahom, nato pa po gozdnih cestah in stezah proti Cerkniškemu jezeru. Svetlo zelen mah ustvarja svežost pokrajine pod visokimi drevesi, ki se počasi odevajo v zelenilo. Nizko pomladno podrastje še dopušča vpogled v skrite kotičke gozdnih tal. Še kakšen teden in vse bo zavito v skrivnost visokih praproti in tihega zelenila.

Ko pridem iz gozda, že uzrem Cerkniško jezero. Veličasten občutek me prevzame ob pogledu na ta naravni čudež. Valvasor je rekel, da “lahko Cerkniško jezero z vso častjo tituliramo kot rariteto med jezeri in pravi čudež narave.” Berem, da je tu biotska pestrost res izjemna – ptice, sesalci, dnevni metulji, dvoživke … zagotovo se  še vrnem sem za več kot en dan.

Ob robu Cerkniškega polja me nese pot proti Dolenji vasi. Na trenutke grem lahko po travniku, čez nekaj metrov pa privre na dan pritok Cerkniškega jezera – rečica Stržen, ki se razlije in prepreči prehod. Takrat se dvignem malo v breg in v gozd, pa spet spustim na travnik tam, kjer je območje suho. Očarana sem nad igrivostjo rečice in prav uživam med preskakovanjem vode in iskanjem prehoda med grmovjem. Pred seboj zagledam lovsko opazovalnico in ne da mi miru, da se ne bi po kovinski lestvi povzpela nanjo. Vrata so zapahnjena, a jih lahko odprem. Zatohel vonj, ki udari vame, priča o tem, da tu že dolgo ni bilo nikogar. Ena stara lovska jakna in razgrizen stol ustvarita zgodbo o lovcih, ki so prihajali sem opazovat pestro življenje na jezeru. Radovednost je nagrajena s krasnim posnetkom rečnega rokava. Malce pustolovsko se počutim, ko na stari opazovalnici, ob spremljavi tihega jezera in zvokov ptic opazujem čarobno jezero.

Spust po lestvi in še nekaj sto metrov do Dolenje vasi. Dan  postaja kar pošteno vroč. Čez travnike in polje jo mahnem do Dolenjega jezera, kjer je tudi turistično informacijski center. V miru posedim ob jezeru, ki se mi, že od prvega srečanja na onem bregu, zdi kot živo bitje, ki mu utripa srce z vodo. Kot da čutim njegov utrip v svojem srcu. Veličastno.

Z veseljem in s spoštovanjem pogledam spominke, ki so jih izdelali domačini. Vsak izdelek govori zgodbo človeka, ki ga je naredil. Kupim si leseni obesek medveda in ga zataknem na nahrbtnik. To je sedaj moj medvedji totem, ki me bo varoval in prijazno povezoval z medvedi, pred katerimi me vsi tako strašijo. »Pazi, se pazi, medvedov se pazi!« so mi prigovarjali znanci in prijatelji, ko sem se odpravljala na to pot. A nisem povsem nepripravljena. Na nahrbtniku imam privezane tudi kraguljčke in zvončke, ki v gozdni tišini lahko opozorijo medvede, da niso sami. Študent, ki dela na info točki, mi pove, da bo poleti delal v snežniških gozdovih kot logar. Med obvezno opremo so tudi kraguljčki. Dobro sem opremljena, pomislim. Kraguljčki so moja obvezna oprema.

Za zaključek pohodnega dne se podam še mimo skupine impresivnih lesenih kozolcev na robu Cerknice, nato pa me v pošteni vročini čaka še vzpon na 1114 m visoko Slivnico, ki ponuja prelep razgled na Cerkniško polje. Pravijo, da so tu blizu doma coprnice.

Za danes samo še tuš, večerja in aaah, postelja v planinskem domu..

2. Dan, Predjama – Sv. Lovrenc – Planina

Ponoči me občasno prebudi škrabljanje dežja po strehi. S hvaležnostjo, da ne spim zunaj, se uživaško zavlečem pod odejo in zadovoljno obrnem na drugo stran. Prebudim se v oprano jutro,  privoščim si kavo, ki mi jo je lastnica prijazno pripravila v termovko. Na pot se odpravim zgodaj, ko je še vse zaprto, tudi penzion v katerem sem prespala. Na poti drobne stvari, kot je tale kava v termovki, štejejo. Postanejo velike, te objamejo in varno pošljejo v dan. Doma je kava samoumevna na vsakem koraku. Pa to, da mi je včeraj crknil kabel za polnjenje telefona. V penzionu so imeli prav takega za moj telefon in so mi ga posodili še za na pot. Naj ga pošljem po pošti, ko se vrnem s poti, so rekli. Tale kabel je v tem trenutku vreden več od zlata, sicer bi bila, do kdo ve kje, brez povezave in aplikacije poti. Jeza, bes, žalost, strah in nemoč, ki so prisotni v življenju, se na taki poti osvetlijo, dobijo drugačno podobo, potem bledijo, zmanjša se njihova teža, nadomestita pa jih hvaležnost in ljubezen.

Nahrbtnik je pripravljen, tudi z domačim štrudljem in sendvičem s pršutom za na pot. Sprehodim se do gradu, ki je to jutro brez turistov še posebno lep in mogočen. Od dežja bleščeča tlakovana pot še poudarja mogočnost gradu in mu daje zgodovinsko skrivnostnost.

Iz Predjame se skozi vasi odpravim proti Svetemu Lovrencu. Ljudje v tem aprilskem jutru tu in tam že brkljajo po vrtovih, hranijo pse in mačke na dvoriščih, pripravljajo traktorje za na polje in se prijazno nasmihajo mimoidoči pohodnici. Poleg stika z naravo mi je skrajno dragoceno opazovanje in kramljanje z ljudmi ob poti. Potem se ob pogledu na njihovo hišo, vrt, in okolico poigravam z mislijo, kakšne življenjske zgodbe jih spremljajo. Ob počasnih korakih se spogledujem z govorico barv pomladnih cvetov prebujajočega se travnika in dreves. Popki jablan in češenj naznanjajo prebujanje narave in človeka v njej. Vso zimo je drevo mirovalo in si nabiralo moči in sokov, da bodo popki lahko dvignili glavo in pokimali, da je zdaj njihov čas. Enako kot človek, ki s pomladjo odpre svoje srce, dvigne pogled in pogumno zakoraka v objemajoče mesece. Zrak diši po upanju.

Na Sv. Lovrenc se pot strmo vzpne, vrh pa postreže s prelepim pogledom po dolini. Po poti si naberem čemaževe  liste in popke, ki so slasten dodatek k sendviču. Zavedam se, kako nas narava bogato obdaruje, le uzreti jo je treba. Želim se naučiti kaj več o divji hrani. To me že dolgo kliče. Na vrhu me pričaka lesena klopca, kjer si privoščim malico.. Mljackam dobrote, z nogami bingljam v jutro in se zahvalim za priložnost pohoda. Dan se še ni odločil ali bi dal roko dežju ali soncu. Dežne kaplje malo poplesavajo okoli mene, vmes poseže še veter, ki me prisili obleči toplo jakno. V  spreminjajočem vremenu jo malo oblačim, malo slačim.

Pot me mimo cerkve Sv. Lovrenca pelje naprej skozi notranjske gozdove do Planinske gore. Ah, kakšen čudovit mir v tem prebujajočem gozdu. Prosojni bukovi gozdovi se še niso odeli v polna zelena oblačila. Nežni, svetlo zeleni svilnati listki se pripravljajo na polno rast. Ob poti pritegne mojo pozornost polžja hišica, ki se z mahom poraščena povezuje z gozdnimi tlemi. Čisto nežno se jo dotaknem, dih mi skoraj zastane v srečanju s krhko lupinico, oblečeno v zelene odtenke. Prazna je. Nesem jo s seboj. Na domači polici me bo spomnila na vonjave, barve in objem gozda ne tej poti. Ob naslednjem postanku me izpod listja pozdravijo rožički, ki pa se ob moji prisotnosti hitro skrijejo. Čisto tiho in v popolnem miru počakam, da spet pokukajo v svet. Čudež narave. Nasmehneva se. Pokimava si. Kot da govoriva isti jezik, čeprav je v zraku mirna tišina. Univerzalni jezik Enosti.

Mimo cerkve Svete Marije se spuščam proti Planini, ki jo že vidim s poti. Preseneti me precej prazen in na prvi pogled opustošen kraj. Hiše ob cesti propadajo, zapuščen kulturni dom priča o tem, da se tu že dolgo ni nič dogajalo. Razpokana fasada in okno, zagrnjeno s staro rjavo zaveso, žalostno kličejo po prenovi in vrvežu v dvorani. Stara, plehnata belo rdeča oznaka za avtobusno postajo Opustošen in prazen kraj v sivem dnevu tone v malodušje in odtujenost.  Med spuščanjem na Planino sem sanjarila o kavi, a je tu nimaš kje dobiti. Pot me s hriba pripelje mimo velikih poslopij dobrodelne organizacije Mariaspes. Človeka kar osupne pogled na to podeželsko rezidenco. Menda popotnikom nudijo prenočišča, a ko sem klicala, so mi povedali, da tisti dan nikogar ne bo doma. No, razen tistih avtomobilov, ki so bili danes parkirani pred hišo, so pozabili povedati.

Po poti proti Planini sem načrtovala, bom ‘mimogrede’ ogledala še  Planinsko jamo. A v tem trenutku se mi to ne zdi več dobra ideja. Počakati bi morala do pete ure in  do tja hoditi 5 kilometrov. Ker se tu nimam kam dati, niti dobiti kakšne hrane ali vsaj prigrizka, se odločim, da ta obisk prestavim na enkrat kasneje. Najbližjo sobo sem našla v 5 km oddaljenem Rakeku. Če bo treba, bom še do tja pešačila. Ko si peš, se sicer vsak kilometer na 20 km podlage kar pozna. A mi je prijazna lastnica sobe  ponudila prevoz in res v nekaj minutah prišla pome z avtom. Tole pa je privilegij.

Udobje tuša, postelje in celo popoldanski počitek. Za večerjo pa pri Furmanu izvrstna pica, ki jo sicer pol ostane na krožniku. Zavijem si jo za v nahrbtnik. Jutri bo to dobrodošel zajtrk in malica. Pred nočnim spancem še malce pretegnem noge s sprehodom po Rakeku, potem pa zaslužena postelja.

1. DAN, Razdrto – Nanos – Predjama

Že dlje časa se spogledujem z daljinsko pohodniško potjo Via Dinarica in sanjarim, kako bi jo prehodila v enem kosu. A stvar ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Prvič, imeti moraš sploh veliko časa, da lahko to dolgo pot, ki sega od Slovenije, preko Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore in vse do Albanije in meri preko 1000 km, prehodiš ‘na mah’. Poleg tega je tudi infrastruktura za spanje, obnovitev zalog hrane in vode precej slaba oz. je večinoma ni in to lahko postane kar težava. Namreč, ko hodiš cel dan, prehodiš 30 km in se moraš potem še dodatnih 5km ali več spustiti do prve vasi po vodo in hrano, lahko to predstavlja veliko oviro. Planinski domovi v Bosni in tudi ponekod na Hrvaškem  so pogosto kar zaprti. Morda si pa enkrat organiziram logistično prijazno pohodniško pot, ki mi bo omogočila dolgo hojo z malo teže v nahrbtniku. Na pohodih v zadnjih dveh letih  sem se  naučila, da  na tako dolgi poti ne morem več nositi težkega nahrbtnika z opremo za prenočevanje in še večjo zalogo hrane in vode.  Telo me je ob teh naporih ustavilo in mi pokazalo, da moram načrtovati takšno pot z več prizanesljivosti do sebe. Tako sem poskušala s 15 – 20 kg teže zmanjšati vsaj na 10kg ali nekaj malega več, kadar sem nosila več vode. Via Dinarica ima sicer tri vzporedne trase – modra linija spremlja jadransko obalo in povezuje primorski del dinarskih planin, bela steza gre čez visoke Dinaride, zelena steza pa notranje Dinaride. Čudovite pokrajine Balkana so me od nekdaj privlačile v dno duše in ko sem se tu in tam malo dotaknila bosanskih planin, je bila moja želja prehoditi Via Dinarico še toliko večja. Letošnjo pomlad sem se podala na zeleno stezo, ki se prične  na Razdrtem in se odločila prehoditi slovenski del od Nanosa do Babnega polja, pot pa načrtovala tako, da vedno prespim v udobju pod streho.

V pozno popoldanskem času, po zaključeni službi, se peljem proti Razdrtem. Oblaki nad Nanosom se preteče nabirajo, a hkrati dajejo pokrajini slikovito podobo. Prvo noč prespim na čudovitem kmečkem turizmu v sobi ‘Češnja’ in s pogledom na vrh Nanosa. Na družinskem posestvu, kjer člane družine najprej srečaš pri zunanjih opravilih, na traktorju in pri urejanju okolice,  me prežame domač občutek, ki me pomirja. Skrbno pripravljena večerja domače hrane, postrežena na krožniku v pravo kulinarično umetnino še bolj umirja moje misli in me počasi prestavlja iz dnevnih obvez na čisto zares mojo pot. Uživam grižljaj za grižljajem in se s hvaležnostjo umirjam in v vseh pogledih počasi tonem v pohodniško vzdušje. Tako kot vsak večer pred pohodom naslednjega dne, pred spanjem uredim opremo v nahrbtnik v pravem vrstnem redu, da bo pri roki tisto, kar najbolj potrebujem čez dan. Zlagam v nahrbtnik, mečem ven in izločam stvari, za katere presodim, da jih ne bom nujno potrebovala. Zdaj je čas, da marsikaj še lahko pustim v avtu in si prihranim kakšen kilogram teže med hojo.

Pot pričnem v vasi Razdrto, od koder se vzpenjam proti Nanosu. Še nikoli nisem hodila po Razdrtem, vedno le drvim po avtocesti mimo. Opazujem hiše, vodnjak, pokopališče in spokojnost v tem oblačnem jutru. Z vzpenjanjem se moj razgled vedno bolj širi in lahko opazujem kolone na primorski avtocesti. Hvaležna sem, da se z nahrbtnikom odmikam od vrveža in nepreglednih kolon, ki se vijejo v obe smeri. Prav noro, koliko časa zapravimo v čakajočih kolonah na cesti. Ko takole z ‘višine’ opazujem norost vsakdana, se kot že večkrat do sedaj, sprašujem, kam nas res to pelje.

Vremenska napoved mi ni naklonjena, a imam dobro proti dežno opremo, pa tudi dežnik vedno nosim s seboj. Hja, saj bi se mi smejali, če povem, da sem se tega naučila na trekingu v Himalaji. Ja, ni bilo neumno imeti dežnik pri roki v deževni Himalaji. No, kasneje, tik pod vrhom Nanosa ugotovim, da sem se z dežnikom tokrat uštela, saj mi ga burja obrne, skoraj zlomi, zavrti in odnese po hribu. Ampak, jaz se kar ne dam in sem ga uspela ujeti. Ena burja pa že ne bo obračunavala z mano. Priznam, da si me je taista burja v naslednjem trenutku pošteno privoščila in pometla še menoj. »Dobro, dobro. Zmagala si«.  Sem morala priznati poraz in jo hitro ucvrla ‘s prepiha’.

Pot me pelje sprva po travnatem pobočju, nato skozi gozd in kar nekaj časa po razglednem pobočju, kjer se odpira čudovit pogled proti Vipavski dolini. Ta pogled je zame nov. V vetrovnem in oblačnem vremenu se približujem oddajniškim stolpom na vrhu Nanosa, ki sem jih v drvenju po avtocesti vedno opazovala s strahospoštovanjem. Tudi tokrat, ko hodim pod temi velikimi monstrumi, mi ni prav nič prijetno,.

Razveselim se odprte koče na vrhu. Nekaj toplega na žlico se bo prileglo pred nadaljevanjem poti. Medtem, ko mljaskam precej pekoč golaž z njoki, s prijaznim oskrbnikom kramljava o tem in onem. Navdušen je, da grem na Via Dinarico in pove mi, da sem letos druga, ki se odpravlja na to pot. Pred menoj sta včeraj krenila na pot dva Angleža. A ona dva bosta šla še preko Hrvaške in Bosne in ne le po slovenskem delu. Pridruži se nama še oskrbnikova žena in diskretno moža vpraša, če ve, da mi je dal pekoči golaž in ali sem naročila takšnega. Nasmejimo se, sem mislila, da tako pač vedno kuhajo in sem pojedla. Za moč bo dober.

Zaželita mi srečno pot in naj pridem poročat, ko se vrnem domov. Tudi onadva sanjarita, da bi se enkrat, ko ne bosta več oskrbnika, podala na Via Dinarico. Od planinskega doma potrebujem še nekaj ur do mojega današnjega cilja. Skozi gozd se med preprogami čemaža odpravim naprej. Vsak korak in dotik s listi čemaža prebudi značilni vonj, ki mi daje energijo in korak je kar bolj poskočen.  Pot, ki se prekriva z Notranjsko planinsko potjo in Via Alpino, me pelje po gozdnih pobočjih skozi vas Strane in ko dosežem Šmihel pod Nanosom, vem, da bom kmalu v Predjami.

Po kilometrih miru in samote, ko se mi zdi, da je ves svet spokojen, so me  v Predjami presenetile  dolge kolone avtomobilov italijanskih turistov, ki so čakali na parkirno mesto. Povejo mi, da imajo danes  državni praznik – Dan osvoboditve, pa so pridrveli na izlet v bližnjo Slovenijo. Mislim, da tisti na vrhu klanca, do zaprtja gradu, niso uspeli dobiti prostora na parkirišču. Pot do mojega prenočišča, ki je le še par minut oddaljeno, naredim kar po obronkih in se z nahrbtnikom na rami nič kaj ne dam motiti ob tej množici glasnih italijanskih turistov. Dobim ključ od sobe številka 8. Utrujena po prvem dnevu in ne preveč mokra od dežja, s hvaležnostjo snamem nahrbtnik z rame in se odpravim na večerjo, ki že diši iz kuhinje.

Z večerjo se zaselek umiri, turisti se odpravijo proti svojim domovom, posoda v kuhinji gostilne utihne in v zraku je slišati le še nekaj kapelj dežja, ki se poigravajo med kamenji in travnatimi bilkami. Mirna predvečerna tišina me povabi na sprehod do gradu, ki je zdaj avtentičen in skrivnosten v svoji molčečnosti. Spustim se do spodnjega vhoda, ki je skoraj čisto v jami. Potok Lokva, ki je skozi stoletja izdolbel jamo, buči pod mano in zdi se, da s svojo močjo in nemirom odnaša skrbi, spira usedline, ki so se nabrale skozi leto, obnavlja občutek svežine, meglene misli pa pretvarja v jasnost. Prijetno utrujena in hkrati osvežena od potoka in dežnih kapljic se počasi vrnem v sobo. Nocojšen  pogled iz moje sobe  je pravi privilegij. Gledam direktno na grad in v mislih potujem v tiste daljne čase. V resnici sem z mislimi še vedno bolj tu nekje, v dotiku z izzivi življenja, a počasi, zelo počasi se izklapljam. Takšni pohodi v samost mi vedno prinesejo prepotrebno distanco, modrost in uvide v situacije. Predvsem pa mirnost, da je na koncu vse tako kot mora biti. Z veliko mero (za)upanja.

Pogled nazaj po ‘Istarskom planinarskom putu’

Nikoli se na pohodu nisem počutila samo, osamljeno, vedno podprto in sprejeto, z zaupanjem in s ponižnostjo, da je vse povezano in prav. Na eni strani povezanost z Naravo in na drugi strani prisotnost vseh dragih, ki so mi blizu. Ob tem pa svoboden občutek samosti.

Nič ni logičnega. Nič ni v glavi. Vse je v srcu. Ali pa vsaj v pretočnosti med umom in srcem. Ko je srce zakrčeno, so zakrčene tudi misli, naša ustvarjalnost, naša živost. Prepričana sem, da me je na pohodu Narava podprla, ker sem ji popolnoma zaupala in se ji predala. Neopisljiva povezanost med Njo in mano. Ko si enostavno del tega velika neskončnega stvarstva v času in prostoru.

Še vedno čutim sebe z ogromnim težkim nahrbtnikom na rami, kako hodim po velikih prostranstvih Čičarije, kako se vzpenjam in spuščam s hriba na hrib, se s srcem dotikam zelenega v gozdovih, polnim bitje z dihom bukve, se s pogledom dotikam prostranstev Učke, občutim drobceno življenje barvnih cvetic, ki kljubujejo vremenu, ležem z večerom mirno v noč. Popoln mir.

Na trenutke kruta in pusta kraška pokrajina, s kamenjem posuta in z nizkim grmičevjem prepredena, se s prvinsko divjostjo strastno preda in poveže s pohodnikom. Hoja v Samost, ta čudovita priložnost za meditativni odmik, je veliko darilo. Ali kot pravi Gros: ”Svoboda hoje je ravno v tem, da nismo nihče, kajti telo, ki hodi, nima zgodbe in je zgolj tok pradavnega življenja.”

Po svoje je težko priti nazaj v vsakdan. A prav v tem je umetnost bivanja. Spoznanja s poti prenesti in živeti tu in zdaj. S sočutjem sprejemati lastne bolečine in bolečine bližnjih, zaupati, da vsak zmore svojo pot in po njej hodi z razlogom. Ni preprosto. Naj se v svobodi, povezanosti in zaupanju s poti odprem življenju, ki prinaša nove izzive in priložnosti.

S študenti na fakulteti se že srečujemo v ustvarjalnih procesih novih lutkovnih zgodb ter lutk in gledališča pri pouku. Veselim se zvočnih terapij in zvočnih kopeli, v katerih ljudem s hvaležnostjo odpiram prostor za notranji mir, ravnovesje, podporo zdravju in harmoniji v meditativnih notranjih potovanjih. Učimo se in rastemo skupaj.

Misli pa že sanjajo, kam bi jih nesle noge prihodnjič.

S tem zaključujem zapis lanske poti po Istarskom planinarskom putu. Letošnja pomlad kliče z novimi načrti. Le še na malo več sonca moram počakati.

“Smo kar smo. In vsi smo predmet sprememb. To je potovanje od tukaj do tam. Ti ga lahko opraviš. In če si dovolj pogumna in če sem jaz dovolj pogumen, greva lahko na koncu skupaj.” (Štirideset pravil Ljubezni, Elif Shafak)

Foto: Mojca Janželj Tomažič

Dve etapi sta še pred mano. Danes iz Plomina do Labina in jutri od tam do cilja, do Crne Punte na rtu Koromačno. Vremenska napoved, ki jo ves čas spremljam, pravi, da naj bi danes do zgodnjega popoldneva bilo suho, potem pa se spet pričakuje dež. Dovolj sem imela mokrote in mraza, zato se vedno bolj nagibam k ideji, da pohod danes zaključim v Labinu in se na zaključno etapo vrnem ob prvi priložnosti. Žal mi je, da ne bi prišla do cilja, ki sem si ga zadala, a zadnji dan želim prehoditi z guštom. Z Borijem, ki je še vedno na Cresu, sva dogovorjena, da me zgodaj popoldan pobere v Labinu, potem  jo še pred dežjem mahneva proti domu.

Kljub kratki noči se počutim dosti sveže. Na hitro zmečem vse stvari v nahrbtnik in se za ogrevanje od apartmaja povzpnem 3 km do izhodiščne točke današnje poti. Plomin še spi. Majhen trgec z velikim kostanjem, pod katerim sem si včeraj privoščila slastno večerjo, lenobno zeha in klepeta s prebujajočimi pticami. Veter nežno pleše šelesteči ples v krošnji drevesa. Poigrava se z mojimi lasmi, mi jih mrši čez oči in nagajivo vabi v igro. S svežim zrakom stopim v smeri oznake ob obzidju pod cerkvijo. Mojo pozornost pritegnejo vijolične drobne cvetlice, ki iz razpok obzidja rastejo na blazinicah zelenih listov. Sobivanje zelene in vijolične barve mi je nasploh ena najlepših barvnih kombinacij. Naravnost obožujem jo. Ne morem se načuditi, kako ta nežna, drobna rastlinica zraste na tako majhnem koščku zemljice. Na videz krhka, a v svojem bistvu kljubuje trdoti sredozemskih zim, vročih poletij, menjajoče burje in juga. Ob čudenju cvetlicam zaidem s poti. Kolikokrat se mi je to že zgodilo na tem pohodu. Popolnoma se potopim v trenutek povezanosti z naravo in pozabim na pot. V resnici se ne izgubim na poti, ampak v teh trenutkih najdem pot k sebi. Ko vse ostalo izgine. Dragoceno spoznanje in bogat trenutek pomirjenosti, ljubezni in povezanosti.  

Spustim se v Luko Plomin, ki je vse prej kot zlita z naravo. Iz nje se v zrak grozeče, 340m visoko, dviga dimnik Termoelektrarne. Ob pogledu na to industrijsko gmoto, me tesnobno stisne v želodcu. Kdo za vraga in zakaj si je zmislil postaviti termoelektrarno prav tu? Berem, da je bil blok 1 postavljen leta 1969, drugi leta 2000, tretji pa bi moral biti zgrajen do leta 2018. Strašljivo je, ko preberem, kakšne učinke ima ta TE na okolje in zdravje ljudi. Ob termoelektrarni se je na površini 120 000 m2 nabralo okrog milijon ton žlindre in pepela, ki so jih veter in padavine raznašale naokrog. Potem so to sicer sanirali, prekrivali z zemljo. Ampak škode, ki se je naredila okolju in zdravju ljudi, ni mogoče popraviti. Barvita podoba narave me je romantično zamaknila, a betonski dimnik in okolica termoelektrarne sta me trdo pribila ob tla in potisnila v žalost.

Sprehodim se skozi luko in ob zgodnji jutranji uri celo najdem odprto konobo, kjer domačini že pijejo kavo. Sami moški. Ne morem spregledati, da vsi buljijo vame. Ženska. Sama. V kratkih hlačah in z nahrbtnikom na ramah. Neprijetno mi je. Ampak kava bi se mi pa prilegla. Pogumno, z dvignjeno glavo in nasmehom vkorakam na vrt lokala in glasno pozdravim. Ruzi mi pomežikne in se krohota. Dobro sva jih. Takoj se vrnejo k svojim pogovorom. Merijo moči v medsebojni zafrkanciji, ki tudi mene dobro zabava. Barba Ive se ‘razprića’ o ribah. Nekdo drug v klapi pametuje o bonaci. Takoj mu jih naložijo: »Ko prića? Ko je bio zadnji put na vodi? U kojem stoljeću si bio zadnji put na moru?!« Vsi se nasmejimo. Jaz bolj skrivoma ob srkanju svoje kave. Mi pa najbolj leže njihov pogovor o vremenu, ko pravijo, da ‘bo kiša tek popodne’. Tega se res razveselim. Pohod si želim  zaključiti po suhem.

Stopim k šanku in plačam račun. Rada poklepetam z ljudmi, ki jih srečam v njihovem vsakdanjem ritmu. Natakarice so ene tistih, ob katerih tudi začutim utrip kraja. Gospa za šankom pogleduje  moj nahrbtnik in me sprašuje: »Gdje idete? Od gdje ste došli? Sve peš? Svaka čast! Zašto?« Težko je na kratko razložiti, zakaj. Tudi na dolgo ne vem, če bi znala. »Imate volje. Svaka čast! Sretno!« Tudi jaz ji zaželim srečno in se odpravim iz luke naprej skozi gozd do naslednjega vrha.

Še enkrat se ozrem proti betonski grozeči pošasti, ki se dviga visoko v nebo. Občutek imam, kot da bo dimnik predrl nežno nebo, ki se bo kot mehur zalepilo dol na nas in nas pokrilo za vekomaj. Boleče. Zdrznem se ob pogledu na dva različna dimnika, ki ju ujamem z enim pogledom. Dimnik domače istrske hiše in dimnik termoelektrarne. Nasprotje in različnost, v času in namenu. Srečno dragi vsi, srečno vsem našim neodpustljivim neumnostim. Oholo in samovšečno si dovolimo preveč.

Veter v crescendu divja skozi krošnje. Kakšna pesem. Ustavim korak in poslušam melodijo vetra, ki se pomeša z mojim dihanjem. Preplavi me božanski občutek. Stopam naprej, a povsem rahlo, da ne zmotim vetrnega koncerta. V misli se mi vrne vprašanje: »A zašto?« Težko je najti logično razlago. Dobiš notranji klic. Klic Duše in greš. Nimaš izbire. Natančno se spomnim svojega prvega pohoda v samost pred sedmimi leti. Z avtom sem se peljala v službo in nikoli ne bom pozabila klica, povabila:« Moram na pohod z nahrbtnikom in šotorom. Sama.« Tega ne pozabiš. Trenutek, ko po mnogih letih spet slišiš notranji glas in se mu več ne upiraš. Deset mesecev po izgorelosti sem prihajala k sebi. V vseh pogledih. In šla na tisto prvo pot Duše, kjer sem se spet srečala. Zven in klic Duše, ki ga prepoznaš. Tako domač je in božajoč. Varen in poznan, čeprav pogosto zanemarjen in pozabljen.

Od morja sem se zdaj dvignila na 474m visoki Standor, od koder je spet prelep pogled proti Vojaku, na drugo stran pa že dol proti Rabcu. Veter še vedno močno piha in pozibava travnate cvetove, ki pokrivajo celo planoto. Oblaki se rahlo zbirajo na nebu, a sonce pronica med njimi in kar toplo greje. Vreme presenetljivo lepo drži. Morda pa le še ne bo dežja. Spustim se proti Rabcu, do Labina imam nato čez hrib le še eno uro. Bistveno hitreje napredujem, kot sem mislila. Ni videti, da bi kmalu začelo deževati. Naenkrat me prešine misel, da bi danes morda prehodila še zadnjo etapo in tako prišla do cilja. Preračunavam kilometre, se poigravam s to mislijo in vedno bolj mi je všeč. Pokličem še nekoga iz PD Pula (to so tisti, ki so me oskrbeli s hrano in toplim ognjiščem), ki je to pot prehodil, da preverim, kakšna je steza. Želim dobiti čim več informacij, da si ne bi naložila preveč. Zdi pa se mi škoda dneva, da bi zaključila pohod že okrog poldneva. Zlasti še, če bi vreme zdržalo. In … lepo bi bilo priti do cilja v enem kosu in se danes skopati v morju. Kdo ve, kdaj bi spet našla priložnost za hojo po zadnji etapi. Odločitev je padla. Grem danes do konca, četudi bi me v zadnjih urah malo pral dež. Če sem zdržala prve tri dni v dežju, bom pa še danes kakšno urico. Pišem Boriju:«Grem do konca, do cilja. Ne čakaj me v Labinu.« »A danes?« me sprašuje. »Ja, danes grem do konca.« Vem, da tudi on lovi suho vreme z motorjem, zato mu svetujem, naj se ne ozira name in poskrbi za varno pot.

 V Rabcu se ob močni pripeki sonca, oskrbim še z dodatno pijačo in nekaj hrane, da bo dovolj do konca poti. Odločena sem priti do konca. V sebi čutim dosti moči. Proti Labinu se dvignem skozi zeleno gozdno pot, mimo božanskih slapov, ki v močno pripekajočem soncu nudijo prijetno osvežitev in hlad. Bombažno ruto namočim v hladno vodo in si jo zavežem na od sonca segreto glavo. V prvem delu srečam dosti dnevnih turistov, ki mi grejo, ob moji ‘odljudenosti’ res na živce. Potem pa se kmalu spet znajdem sama na poti v Labin. Po dobro vzpenjajoči se poti se v zadnjem delu po kamnitih stopnicah dvignem na grič v stisnjeno fotogenično istrsko mestece. V mestu je spet živahno, tudi domačini praznujejo 1. Maj. Vročina me dodobra izžeja, hitro spijem še eno hladno coca-colo, ki mi bo poleg tekočine dala še malo energije. Doma coca-cole nikoli ne pijem. Na takih poteh mi pa ta ohlajena pijača prav prija.

Od tu dalje se začne zadnja etapa, ki sem jo sicer predvidela za jutri. Ker je pred menoj še cca 20km, nimam časa za guštiranje po mestu. Priznam pa tudi, da me tile turisti, ki jih je, danes na 1.maj tu ogromno, kar malo nervirajo. Pospešim po cesti ven iz mesta proti planinski poti. Vmes se slišiva z Borijem. Ima odlično idejo. Pravi, naj Ruzija pustim nekje v Labinu, ga bo on pobral na poti s Cresa in me zvečer pričakal na koncu poti. »Brez nahrbtnika boš hitreje napredovala.« mi pravi. To je pa več kot dobrodošlo. Ne da se mi vračati v mesto, zato pogledujem, kje bi bil dober kraj, da bi Ruzi lahko počakal. Grem mimo pokopališča, ki je ob robu mesta in zadaj najdem eno grmovje in Ruzija zbašem pod vejevje,  Boriju pa pošljem lokacijo in fotko, kjer ga bo lahko pobral. »Ne pusti ga na britofu!« pišem Boriju. Ruzi sicer protestira, da ne bo tam ostal sam, ampak se ne dam. Pot bom res lažje premagovala brez teže nahrbtnika. V majhen, platnen priročen nahrbtniček zmečem najnujnejše in odhitim dalje. Prav lahkotno me nesejo noge brez teže na ramenih.

Dosti poti je še pred mano. Vem, da sem si zadala zahtevno nalogo, a čutim, da zmorem. Pot vodi po nezahtevnih stezah in mimo zapuščenih vasi. Sredi ničesar, ob gozdni cesti zagledam star zarjavel tovornjak, potisnjen v drevje. Človeška malomarnost. Predvidevam, da je tu že zelo dolgo, morda še iz časov naše Juge in ne verjamem, da bo kdaj odpeljan. Zamaknjena v hitro hojo nadaljujem pot, na kateri sem popolnoma sama in naenkrat zaslišim zvonce živali, ki se pasejo. Od nežnosti ob zvoku zvonca upočasnim korak in čakam, koga bom zagledala. Kdo zvončklja? Za vogalom najprej zagledam hišo z dvoriščem, na katerem stoji lovski džip. V pesjaku ob hiši se vznemirita dva psa in pošteno lajata name. Iz hiše stopi mrk in molčeč možakar, ki psa utiša. Pot vodi preko njegovega dvorišča. Prijazno in zadržano ga pozdravim in poprosim, če smem prečkati njegovo dvorišče. Z roko mi prijazno pomaha in pokima, naj seveda kar grem. Na drugi strani dvorišča se lenobno paseta dva osla, lastnika zvončkov. Brezskrbno žvečita in zvončkljata vsak s svojim zvoncem, obešenim okrog vratu. Eden se ne zmeni zame, drugi pa pride bližje in dovoli, da ga božam po glavi. Rada pokramljam z živalmi ob poti. A kar hitro stopim naprej do razgledne točke, od koder se odpre čudovit pogled proti morju in spet nazaj proti Učki. Ah. Neverjetno, kaj vse lahko objamem e enim pogledom.

Do vrha Goli me pot pelje po precej zapuščenih in zaraščenih kamnitih poteh in ob kakšni razpadajoči hiši. Vse je mirno in priča, da je nekoč tu bilo življenje. Sledi kratek vzpon na še zadnji vrh Oštri. Veter, ki vedno močneje piha in temni oblaki, ki se nabirajo nad mano, naznanjajo dež. Na hitro pojem še eno ploščico iz nahrbtnička za energijo in pospešim korak. Bori me na sporočilu sprašuje, kako napredujem, saj so se črni oblaki že kar dobro nabrali za deževno nevihto. Dobro mi gre, hitro napredujem. Brez nahrbtnika je to res hec. Kljub mnogim, že danes prehojenim kilometrom, se počutim lahkotno in imam še dovolj energije. Pot me povabi, prevzame in v želji, da prehitim dež, se moj korak iz hitre hoje spremeni v tek. Fantastičen občutek. Zaradi poškodbe kolena nisem tekla kakšnih deset let. Tu pa me je pot posrkala vase, celo telo in noge so se spojile z naravo, ki me je nesla po terenu. Neverjeten občutek. Zdi se, da pot premagujem v nekakšnem transu, ki me subtilno nosi s prvinskim občutkom prepleta s Stvarstvom, prepleta z vsem, kar je in obstaja. In jaz sem v tem trenutku hodajoči delček te čudovite Narave. Čutim zemljo pod nogami, čutim veter okrog telesa, slutim morje v bližini, zavem se moči v telesu, ter vznesenosti in hvaležnosti v srcu.  

Na vsake toliko me s svojo žametno modrino pozdravijo divje perunike, ki rastejo na suhi istrski pokrajini, med skalami in trnjem. Kasneje preberem, da ime rodu izvira iz imena starogrške boginje mavrice, Iris, medtem ko je za njihovo slovensko ime zaslužen slovanski bog Perun. Peruniko so od nekdaj častili: v starem Egiptu je bila roža vladarjev, njeni trije pokončni listi simbolizirajo vero, modrost in plemenitost, v krščanstvu pa sveto trojico, zato jo najdemo tudi v papeškem grbu. Hrvati imajo perunike za svoje nacionalne cvetice. Božansko in simbolno. Vera, modrost in plemenitost. Še bolj kot irisi, me ne tej surovi pokrajini presenetijo potonike, ki samoniklo rastejo med skalovjem in suho zemljo. Noro obožujem te romantične in nežne cvetlice. Razkošni cvetovi, ki lepo dišijo, me romantično pobožajo in hkrati okrepijo.

Ne obotavljam se dolgo. Poženem korak proti planinskemu domu Skitač, ki je na žalost zaprt in zapuščen. Komaj verjamem, pred mano je le še zadnji del poti, 2 km spusta do rta. Strm spust po kamniti poti me pripelje do točke, ko pot ne gre nikamor več. Samo še morje. Na zemljevidu spremljam, kako se približujem čisto, čisto skrajni točki te dolge poti. Tako veličasten trenutek. In potem me pričaka morje. Objema me z močnimi valovi, ki zmagoslavno butajo ob skale. Tam naprej pa nič več. Samo še odprto morje in nebo. Odprem roke k nebu, v zahvalo Stvarstvu, ki me je podprlo, da sem lahko prehodila to pot. Jočem od ganjenosti, sreče in hvaležnosti. 40km in 1500 m višinske razlike na današnji poti je za mano. Nisem niti slutila, da to zmorem. V meditativnem transu drhtim s telesom in Dušo. Koliko lepega mi je bilo dano doživeti na tej poti, koliko uvidov in spoznanj. Kakšno moč ima Narava in Samost v njej.

Še bo čas za premlevanje doživetega. Morje je razburkano in nič kaj varno za kopanje. A celo pot sem sanjala o tem, kako bo hladna morska voda objela moje utrujeno telo. Za vogalom velike skale najdem majhen, varen zalivček. Splezam po ostrih skalah navzdol in pridem do tako željene osvežitve. Trenutka, ko se hladno morje razlije okrog telesa in hladi vsako mišico, ne pozabiš.

Ne ostanem dolgo. Črni oblaki se nabirajo nad mano. Do kraja, kjer me čaka Bori z motorjem, moram ob morju po gozdni poti prehoditi še dobre tri kilometre. Še mokra od morja se oblečem, z mokrimi nogami stopim v nogavice in nataknem čevlje. Ozrem se še enkrat proti Nebu in proti morju. Hvala!

Ravno ko si ogrnem še jakno, začne deževati. Nasmehnem se. Z dežjem sem začela pot in tako jo bom zaključila. Dež vedno bolj pada, lepo mi je. Pritečem do ceste, kjer me že čaka Bori. Ruzi drema na zadnjem delu motorja. Objem, nato pa hitro preoblačenje v motoristična oblačila. Ni časa za oddih, ulilo se je. Vsi trije z Ruzijem se v dežju peljemo proti domu. Dež spira utrujenost, čeprav me malce hladi, se prepuščam kapljicam, ki pri vožnji po avtocesti drsijo po oblačilih. Zvečer pa doma, kjer me čaka udobna, topla postelja in hvaležnost s počitkom. Naslednji dan sem ubita od utrujenosti. A danes je bil dan za Bogove.

Za mano je 180 km prehojene poti in 7000m višinske razlike. V meni pa so neprecenljiva doživetja svobode, uvidov v težave in prepreke vsakdana z druge perspektive in zlitja s samo s seboj. Obogatena z novimi spoznanji se vračam v vsakdan, ki ni prizanesljiv. A tako globoka, kontemplativna izkušnja dotika Duše z naravo mi daje moč, upanje, Ljubezen in Vero, da smo z razlogom vsak na svoji poti in da še tako težke preizkušnje prinesejo nove poti, nove priložnosti za rast in transformacijo. Med Nebom in Zemljo je Duša zlita s Stvarstvom. Hvaležna, da jo slišim.

Ob svitu se zbudim brez budilke. Ne spomnim se, kako hitro sem zaspala včeraj. Vsekakor krepko pred temo. Čelne svetilke, ki sem si jo pripravila, nisem potrebovala, saj sem spala kot ubita do jutra. Skromno zavetišče mi je nudilo udoben spanec, ki sem ga več kot potrebovala. Telefon imam ugasnjen, da vsaj nekaj baterije prihranim za čez dan. Aplikacija za spremljanje poti še kako prav pride, pa tudi kakšno fotografijo bi še rada naredila. Zemljevid na telefonu me je parkrat rešil, da nisem popolnoma zašla s poti. Nepogrešljiv je, čeprav so poti relativno dobro označene. Na nekaterih predelih pa se označbe tudi popolnoma izgubijo, so zbledele ali pa so zaraščene s pomladnim rastjem.

Bentim nad praznim, že tretjim power bankom. Bori mi je dal dva za na pot in eden je res super, je rekel. In tega, ki je res super, sem hranila za čas, ko se prva dva izpraznita. Ampak je delal ravno ene pol ure in potem omagal. Jao. Ravno prav, da sem lahko jezna na Borija, ki bi ga zdajle v žlici vode utopila. Mat’r! Od jeze mi grejo še druge, manj nežne, besede po glavi. Ob tem se spomnim na zgodbo Stare moje, svetovne popotnice, ki gre naprimer na pot v Indijo s svojima dvema mulcema in še našega zraven vzame. Da je dolga pot hitreje minila, so se igrali razne igre, tudi iskanje besed na določeno črko. Ob črki P je mali Jani rekel ‘pizdaija’. Stara moja v zadregi reče: »To ni beseda.« Jani pa nazaj: »Ja, pa je! To tati skoz govoji«. Samo da boste vedeli, pizdarija je beseda in včasih prav prikladno paše.

Kadar sem na poti sama, večkrat poklepetam s tem ali onim domačinom ali mimoidočim. Tako sem se včeraj na Poklonu, pred vzponom na Vojak, ustavila na kavi in poklepetala s temperamentno  natakarico mojih let. Po melodiji jezika sem takoj ugotovila, da ni od tu. Spevnost in še barva glasu je popolnoma enaka moji dragi Hiceli iz Splita. Kako uživam, ko jo poslušam. Gospa mi malce v opravičilo reče, da se tudi po 30ih življenja tu, ni rešila dalmatinskega naglasa. Še dobro, da se ni. Obožujem to bogastvo raznolikosti in melodij naglasov, ki prihajajo iz različnih predelov naše bivše Jugoslavije. Potem se poigravam z ugotavljanjem, od kod človek prihaja. Z gospo se nasmejiva različnim prigodam zaradi ‘jezikovne ne asimilacije’. Tudi sama se je predobro spomnim, zlasti, ko sem z ljubljanskim naglasom prišla v Kranj v šolo ali pa v Celje k sestri na počitnice. Nas, žabarjev nikjer niso marali. Čeprav se v resnici ne štejem za Ljubljančanko. Gunclje še nikoli niso bile Ljubljana. No, Gunclje, tista vas pod šentviškim hribom, na končni postaji mestnega avtobusa številka 1. Do nedavnega smo imeli tudi tablo Gunclje za označbo kraja. Potem pa se je nekdo odločil, da je to del Ljubljane in so tablo odstranili. Priznam, sem kar malo užaljena. Moja sodelavka na štajerskem si ni mogla zapomniti imena kraja in me je vprašala: »Od kod si že ti doma? Iz Congelcov?« No, skratka Conglci, tam kjer se začne in konča krožna alpska pot ‘Krona Slovenije’, ki jo je zasnoval Viki Grošelj, ki je tudi iz Congelcov.

Tako z natakarico kramljava in najbolj me v smeh spravi anekdota o prostašenju. Ko je bil njen sin še majhen ji je rekel:«Mama, ti toliko prostašiš.« Ona mu je pa odgovorila:«Pa sine, tako ti je to kod nas u Dalmaciji. Kad rečeš, u pičku materinu, gdje si tako dugo bila, to znači, baš mi je drago, da te opet vidim.«

In tako jaz to jutro med pakiranjem nahrbtnika prostašim nad praznim polnilcem, hkrati pa se prepuščam dnevu. V jasnem in prijetno svežem jutru stopim še na griček nad zavetiščem in se navdušujem nad osupljivim pogledom dol proti Cresu in Rijeki. Pomislim, kako srečna sem, da sem se lahko znašla na tem koščku narave, s prenočevanjem v leseni hišici med zelenimi bukvami, vonjem po materini dušici in s pogledom na morje. Prostašenje me mine, tudi ko bistveno lažji nahrbtnik naložim na rame in se od zavetišča v pol ure hoje dvignem do Male Učke, od tam pa naprej proti vrhovom v smeri Plomina.  

V vasi me presune spomenik, ki sporoča, da so leta 1944, 30. aprila, torej točno na današnji dan, okupatorji celo vas požgali do tal, ljudi pa deportirali. Težko mi je, poklonim se jim.

V Mali Učki je javna pipa, kjer se še zadnjič pred Plominom lahko oskrbim z vodo. Na tej poti se veliko ukvarjam z vodo, z izviri in z neprecenljivo vrednostjo, ki jo ima voda za naše življenje. Voda skrivnostno privre iz izvira in potem potuje, valovi, boža kamenje, nekaj nese s sabo s pokrajine, nekaj ji odloži. Hladna voda objame moje dlani in mi tako čista in bistra zdrkne po grlu. Skrb za vodne izvire in njene poti je prav tako pomembna kot skrb za lastne izvire. Včasih pozabimo na izvir in izvor našega bivanja in navdiha. Lepo se je vrniti k lastnemu izviru in potovati s studenčnico po strugi naprej. S čistim izvorom in izvirom sebe, v povezanosti z izvorom prečudovite Narave. Voda je moč, voda je nežnost. S kroženjem nas uči o transformaciji, o prehodih v življenjska obdobja. Iz kapljice se dvigne v nebo in tam s soncem poplesuje na Nebu. Enkrat z nežnim pišem, drugič z gromom in nevihto. Nikdar več se ne vrne nazaj enaka, kot je bila na začetku svoje krožne poti. V vsem tem pa išče ravnovesje z ritmom, zvokom, odmevom, potovanjem.

Korak. Dih. Potna kaplja. Stik z Zemljo in dotik z Nebom. Tako kot srna ali jelen, ki hodita s kopiti po zemlji in istočasno sta z rogovi povezana z nebom. Spoj in preplet romantike in divjega. Vzor, totem, žival moči, ki me podpira in vodi pri prepoznavanju klica srca.

Tako zamaknjena v svoje misli se zaustavim pred naslednjim smerokazom. Kremenjak. Spomnim se, da so markicisti, ki sem jih srečala v Čičariji, rekli, da je pod Kremenjakom novo zavetišče, ki ima tudi elektriko. Juhej! To je rešitev za prazne baterije in brez pomisleka skrenem malo s poti proti zavetišču. Na vrhu griča že od daleč zagledam  okroglo skulpturo, prepredeno z vejami, ki takoj pritegne mojo pozornost. Kaj pa je to? Pa menda ne zavetišče? Ko sem prišla blizu, sem osupla od fantastične arhitekture, delo arhitekta Ivana Juretića, ki je v obliki izvaljenega jajca v gnezdu zaživela tam pred mano kot nestvaren privid. Na travnatem vrhu, s pogledom proti Učki in dol proti Rijeki in Cresu stoji čudežno jajce, izvaljeno iz sanj in domišljije. V lesu in oblikah, izpostavljenih nebu in sredozemskemu vetru je hkrati živo in nezemeljsko. Ob odprtem vejevju stopim do stopnic, ki vodijo do vrat in nato na vrh jajca, od koder je še razgled še lepši. Vrata se odprejo, kot bi stopil v vesoljsko kapsulo. Vsak detajl je dobro premišljen. Sončna svetloba vstopa v notranjost jajca skozi zanimive oblike oken. Na stropu je lestenec v obliki jajc.

Odložim Ruzija. Razveselim se usb priključka. Še ta se mi zdi nestvaren. V tem sanjarjenju je takle tuzemski pripomoček več kot dobrodošel. Odločim se tu postati malo dlje časa, da lahko napolnim telefon in power bank. Iz sanjave prevzetosti od čudežnega jajca me potegnejo tuzemske potrebe. Lakota. Izvlečem malico in ta čudoviti trenutek obeležim še s kavo, ki mi jo je Bori pripeljal včeraj na Vojak. Ob toplem soncu, ki pronica skozi majhna okna jajca, zadremam na leseni klopi in zbudi me šele lastno smrčanje. Ravno pravšen počitek, tudi baterije so se dobro napolnile. Še enkrat se ozrem proti jajcu in vem, da se bom še vrnila sem ob sončnem zahodu.

Preko dveh vrhov Kremenjaka in Šikovaca me vodi pot proti 835m visokem Sisolu. Ves dan se spogledujem s Cresom in Lošinjem vse do Ilovika, ki sem jih lani prehodila v tem času. Med lahkotnim postopanjem po travnatem terenu me presenetijo zaplate narcis. Polno jih je in izjemno lepo dišijo. Sprva prijetna travnata površina in gozdna pot se proti vrhu nadaljuje v skalnati greben, ki ga v žgočem soncu ni najbolj prijetno premagovati.  Vsak korak zahteva preciznost, previdnost in skoncentriranost. V zahtevni stezi in vročini napredujem počasi, vzamem si tudi dovolj časa za počitek. Vode imam s seboj dovolj, nekaj si jo celo privoščim zliti po bombažni tkanini, ki si jo ovijem okrog glave. Vročina me danes kar dobro zdeluje. Tudi zaradi tega mi gre več energije. Previdno in zbrano naredim vsak korak. Na ostrih skalah, po katerih gre pot, se noge še bolj utrudijo. Tudi na drugi strani vrha se greben z ostrimi skalami vleče precej dolgo. Potem pa zlagoma prehaja v gozdno pot, ta pa v travnato, posejano z neverjetno floro. Od toliko cvetlic različnih barv, oblik in vonjav, sem popolnoma očarana. Cela planota je posejana z blazinami materine dušice in šopov cvetočega žajblja, med njima pa se prelivajo druge cvetoče rastline. Res je noro lepo. Na celi poti sem srečala le en par tik pred Plominom. Popoln mir in spokojnost. Nedotaknjena, prostrana, divja narava. Kljub temu, da sem že skoraj 10 ur na poti, si ne morem kaj, da se ne bi ustavila in nabrala nekaj materine dušice za čaj in sirup. Ponovno obudim spomine. Z mamo in očetom smo jo nabirali na Veliki planini in na Pokljuki…

Še zelo strm spust v Plomin in na cesto se spustim direktno pred gostilno. Tole pa bo. Odložim Ruzija na klop zraven sebe in naročim vse naenkrat: kavo, coca-colo, mineralno vodo in, ja rakijo. Takoj za tem pa še porcijo testenin in slastno domačo torto z orehi. Ker trgovine tu ni in ne vem, kakšne bodo možnosti jutri za hrano, naročim še pico za’po peš’.

Potem pa apartma, tuš in postelja. Kako vreden je tuš, sploh ne veš, dokler ga štiri dni nimaš. In potem kar pustim, da voda teče, teče in teče. Ker sem imela včeraj zvečer prazno baterijo na telefonu, se sedaj lotim pisanja za prejšnji dan. Dolgo pišem, zaspim šele ob pol dveh, ampak to v sveži postelji. Škoda, da bom morala čez dobre tri ure že vstati.