Dnevnik potujoče duše – Via Dinarika, dan 6 – Zvonovi na poti, duh jamskega medveda in tažmohtni šparglji

Bloško jezero – Križna jama – Loška dolina

Tudi to jutro si dovolim počasi, brez priganjanja, lenobno preigravati misli v postelji, a me sonce kmalu privabi izpod odeje. Iz lesene hišice odprem vrata v dan, ki takoj zadiši po smrekah in po stezi, posuti s koraki. Ptičje petje zazveni s povabilom v še eno doživetje bloške pokrajine. Po eni strani bi kar ostala v varnem zavetju hišice in poležavala na soncu, po drugi pa vem, da moram in želim naprej. Zajtrkujem še Vesnine dobrote, potem pa dregnem Ruzija, naj pretegne svoje štrike in se spravi na sonce. Ves zaležan in pomečkan se le postavi pokonci in jamrajoč čaka na klopi kot tečen najstnik, ki protestira proti vsemu, kar mu svet predlaga. »Kaj je pa tebi hudega?« ga podražim. »Saj se ves čas nosiš na mojih ramenih. Mene poglej!« se postavim v vlogo žrtve, ki prenaša tovor. Nič ne reče nazaj, le trmasto raztegne svoj trup za vso prtljago. Po jutranjem nerganju se v tišini in sita drug drugega že navsezgodaj podava skozi lesena vrata kampa dol proti Novi vasi. Mimo cerkve svetega Volbenka, ki spada med starejše na Bloški planoti, zavijeva na pešpot čez travnik in gozd. Tudi ta cerkev je imela bronaste zvonove, ki pa so izginili v 1. svetovni vojni. Zdaj sta v zvoniku dva jeklena. V teh dneh na poti srečujem cerkve po vaseh, mnoge me pozdravijo z zvonjenjem. Raziskovala sem, da imajo zvonovi na Slovenskem ter gongi in himalajske posode skupen izvor v daljni preteklosti. Ni naključje, da me je očetova ljubezen do zvonov in pritrkovanja pripeljala do igranja in študija gongov ter zvočnih posod. Z mislimi na zvonove se spustim v Novo vas, kjer se podprem s pravim domačim ajmohtom, takim, kot ga je delala moja mama. Čisto ta pravi – s knedli. Tako se moja pot prepleta s spomini na starše, na njuno življenje in poti.

Na pešpoti se veliko ukvarjam z vodo in izviri. Zlasti v vročini je misel na vodo ves čas prisotna. Dokler me pot vodi skozi vasi, ni težav, ko pa grem v neposeljene gozdove, je treba o vodi razmišljati vnaprej. V Novi vasi naletim na štirno, v katero so domačini pred več kot 160 leti z lesenim vodovodom pripeljali vodo iz izvira Sušica. Očarana sem nad podobo. Vodnjak, pravokotno oblikovan iz sklesanih kamnov, ima pretočno korito in litoželezno pipo, ki omogoča pretok vode 24 ur na dan, vse leto. Na trgu si je še vedno mogoče ogledati borovo vodovodno cev iz tistih časov. Osvežim se ob vodnjaku, nato pa urno stopim naprej. V vasi Fara se pozdravim s cerkvijo svetega Mihaela, nato pa čez polja vstopim v gozd proti Križni jami, kjer načrtujem ogled točno ob 15. uri. Po izračunu oddaljenosti do Križne jame se mi zdi, da imam časa več kot dovolj, zato ležerno korakam po poti. Po vseh teh dnevih pripovedovanj o medvedih se mi tokrat zdi, da bi bil čas, da si kraguljčke pripnem kar na čevlje. Kaj pa če … bolje, da me medved sliši na daleč in odkoraka na drugo stran. Po eni strani bi si ga seveda želela srečati, po drugi strani pa mi je povsem jasno, da bi zmrznila od strahu.

Mojo radovednost ob poti pritegne zapuščena lesena hiška. Prepredenost s pajčevinami priča, da tu že zelo dolgo ni bilo nikogar. Pokukam skozi okno in zagledam staro kredenco z nekaj skodelicami ter divan, na katerem je verjetno dolgo nazaj prespal kakšen lovec pred zgodnjim jutranjim lovom.

Po poti se tu in tam izgubim. Kar naenkrat poti zmanjka in znajdem se v brezpotju. Vsakič se nekako izvlečem. Čeprav je pot vrisana, je zaraščena, nihče ne skrbi zanjo. Označena je zelo slabo. Tam, kjer gre po evropski pešpoti, je še dobro, a na drugih mestih se popolnoma izgubi. Tudi sicer so informacije o tej poti precej skope. Kakorkoli, ura me zdaj že pošteno priganja. Če hočem ujeti vstop v Križno jamo, moram pošteno pospešiti in najti to vražjo pot. Zelo blizu jame sem, a očitno se zarisana pot ne uporablja več. Pospešim korak, hitim po grapi navzdol, se z nogo zataknem v luknje prepredenih vej in debel in res upam, da pravočasno prisopiham pred vhod. Premočena od vročine in hitenja se minuto pred začetkom vodenja dobesedno prikotalim pred vodnike. Dobro, tukaj sem. Vrata utice z opremo že zaklepajo, a se usmilijo mojega zakuhanega obraza in najdejo zame gumijaste škornje ter svetilko. Pred vhodom že čaka skupina turistov. Malce mi je nerodno, ker me vsi čakajo, a ne preveč, saj se ukvarjam s preoblačenjem v primerna oblačila za v jamo. Slečem premočeno majico, prepotena navlečem dolge hlače in jakno, skočim v škornje in že sem pripravljena za spust v čarobnost podzemlja.

Pograbim še vodo, oreščke in energetske ploščice, ki sta mi jih prinesla Vesna in Gregor, jih stlačim v žep in že sledim vodniku v jamo. S tem kratkim ogledom doživiš le drobec vsega, kar edina naravno ohranjena jama pri nas ponuja. Čudovito divja je brez razsvetljave in betonskih poti. Fascinira me že prvi del jame, kjer se srečamo z vhodom v medvedji rov. Da je bila jama že dolgo nazaj prebivališče jamskega medveda, pričajo 10.000 let stari medvedji obrusi na skalah. Pogledamo si tudi ostanke lobanje in primerjamo velikost današnjega rjavega medveda in medveda prišleka. Slednji se je v jamo skril pred mrazom kar za pol leta. Vsaka jama ni bila ugodna za njih. Križna jama pa ima stalno temperaturo vode in zraka – 8 stopinj. Medved je bil pol leta v hibernaciji, s tremi do štirimi udarci srca na minuto. Prav slovesno in privilegirano se počutim ob ogledu okostja in poslušanju zgodovine jamskega medveda. Čutim vseprisotno večtisočletno zgodovino bivanja jamskega medveda. Spomnim se na knjigo Roda jamskega medveda, ki sem jo brala pred leti. Ko pridem domov, jo spet vzamem s police. Matija Križnar je o jamskem medvedu napisal, da je nežni velikan ledene dobe. Z velikim spoštovanjem se poklonim zgodovini in duhu jamskega medveda. Po poti se spustimo do prvega jezera, ki si ga edinega od dvaindvajsetih, kolikor jih je možno obiskati v jami, ogledamo danes. S čolnom nas vodnik zapelje po jezeru, ki odseva smaragdno zeleno barvo. Osupljivo lepo je bilo začutiti delček podzemnega kraškega sveta, ki je tako veličasten s podobo, ki jo je narava oblikovala skozi tisočletja.

Iz hladne jame se vrnemo v vroče popoldne pod Križno goro. Iz škornjev spet v pohodne čevlje, iz dolgih hlač v kratke in po poti na vrh Križne gore. Ves čas vodenja in še zunaj jame je čutiti globoko spoštovanje jamarskega vodnika in povezanost z jamo in goro. Jamarji so uredili tudi pot na goro in na vrh se odpravim kar po tej, ki mi jo svetuje jamar. Vrh mi postreže s pogledom na Podlož na eno stran in na Cerkniško jezero na drugo. Spustim se v Loško dolino, najprej v Lož in nato do Starega trga v Ložu. Mimo cerkve sv. Martina, ki pozdravi z zvonjenjem, čez hrib v Podcerkev, kjer bom nocoj prespala. V nahrbtniku imam porcijo širokih rezancev s šparglji iz Vesninega lonca. »Pa daj si gor še malo čemaževega pesta in oliv, da bodo bolj žmohtni,« je rekla Vesna. In so bili. Slovesno sem si jih pogrela in servirala v lončeno skledico. Z neskončno hvaležnostjo si privoščim tuš, posedim še malo na terasi v zgodnjem večeru, nato pa se pustim objeti mehki posteljnini in udobni postelji.