Dnevnik potujoče duše – Via Dinarica, dan 4 – Vsak kotiček ima svojo dušo in zgodbo

Slivnica – Bloška planota – Bloško jezero

Prebudim se v jasno jutro z lepim pogledom na Cerkniško jezero, ki ga rahlo prekrivajo meglice. V koči na Slivnici si privoščim bogat, slasten samopostrežni zajtrk. Posebej sem se razveselila pohanih šnit, ki me spominjajo na otroštvo, ko nam jih je mama pogosto spekla. Tudi moji trije fantje so jih vedno oboževali.

Pri zajtrku izmenjam nekaj besed z oskrbnikom koče, ki se ne more načuditi, da hodim sama. »Mislim, ne zamerite, no. Saj nisem nor, da bi takole sam hodil.« /…/ »No, pa saj veste … pa ženska … sama …«

Haha. Vem, kam pes taco moli. Eh, gospod. Imam že nekaj let in izkušenj vseh vrst. Ni se me treba bati. Predvsem sem tu zato, ker želim biti sama. Čudaško, kajne? Pa še ženska povrhu.

Po tolikih letih pohodov sem že navajena komentarjev in se ob njih prav zabavam. Zanimivo je videti, kako ljudje različno dojemajo tak način hoje. Eni odobravajoče, drugi prikrito obsojajoče, eni z navdušenjem, drugi s kritiko … meni je pa prav vseeno. Povsem svobodno se počutim.

Iz koče je le še nekaj metrov do vrha Slivnice, nato pa se pot skozi gozd nadaljuje proti Bloški planoti. Po tem območju poteka tudi Notranjska planinska pot, poti pa so zaznamovane s Krpanovo tematiko. Sama se priključim Veliki Krpanovi poti, ki vodi skozi Velike Bloke in druge vasi Bloške planote.

Na zemljevidu opazim cerkev svetega Miklavža, ki je sicer nekoliko izven poti, a se kljub temu odločim zaviti k njej. Spomnim se Gore svetega Miklavža v Tuhinjski dolini, kjer stoji rojstna hiša mojega očeta – zanimivo naključje, da je tudi ob tej cerkvi mežnarija, v kateri je očitno še nedavno nekdo živel. Zdaj je hiša žalostno zaprta; čez okna in vrata so pribite deske.

Pokukam skozi edino okno, kamor se še da pogledati. Vidi se le okenska polica, saj gosto zagrnjena zavesa zakriva notranjost. Zdi se, kot da je nekdo odšel nenadoma – predmeti na polici so videti nedotaknjeni, kot da še vedno čakajo na tisti zadnji dan življenja v hiši. Punčka iz cunj, sveča, Dnevnik z datumom 1. 10. 2024. Šele pol leta je minilo, odkar ta hiša ni bila sama.

Na klopci ob cerkvi si malo oddahnem in zadremam na soncu. Danes je četrti dan pohoda in noge so precej težke, tudi koleno se oglaša z bolečino. Komaj sem na polovici današnje poti.

Od cerkve jo mahnem kar povprek, malo čez polja, malo čez grape in grmovje, nato pa se znajdem pri samem Krpanu v Sveti Trojici. Spomnim se Levstikove zgodbe o silaku, ki je tihotapil sol in premagal samega Brdavsa na Dunaju.

Nadaljujem skozi vas Bočkovo, kjer na robu gozda domačini sekajo vejevje in odvažajo les. Ravno so pri malici, ki so si jo razprostrli na prikolici, in povabijo me k okrepčilu, ki ga z veseljem sprejmem. Zelo uživam v poslušanju bloškega narečja in izmenjavi doživetij iz teh krajev. Svetujejo mi, naj grem k cerkvi svetega Urha, četudi je malo s poti. In res se je splačalo. Vrh mi ponuja razgled vse do Nanosa in objame pot, ki sem jo prehodila. Pod veliko lipo odložim nahrbtnik, si privoščim malico in uživam ob branju Krpanove zgodbe. Krpan je svojo lipo že posekal davno v Levstikovi zgodbi, tako da ta na vrhu hriba ob cerkvici svetega Urha, pod katero uživam v malici, ni v nevarnosti. Berem zgodbe na tablah in se zabavam: »Krpan sem,« pravi ta, »z Vrha tudi. Od Svete Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli kaj, svetujem, da mirujete; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal. Hvala Bogu, samo enega se tudi ne bom.« Ob tem se spomnim sijajne lutkovne predstave Martin Krpan, ki jo je režiral Edi Majaron, Krpana pa je igral Jure Ivanušič. Pravijo, da je Levstik v Martinu Krpanu upodobil značaj Bločanov. Krpanovo deželo in Levstikove kraje loči le soteska reke Iške. Skozi lepo urejene majhne vasi, ki so še v znamenju Krpana, me pot večinoma pelje po vaških cestah, ki so praktično brez prometa. Življenje tu teče počasneje.

Z Ruzijem sva danes kar dobro utrujena. Lahko bi bila kot Krpan – silak, ki je imel kobilico, midva pa morava vse opraviti sama s svojimi nogami. Po petindvajsetih kilometrih sva končno na cilju, pri vhodu v glamping ob Bloškem jezeru. Ne morem se nagledati čudovite okolice, kjer ima vsak kotiček svojo dušo in zgodbo. Čuti se, da je zgodbo tega glampinga oblikoval nekdo, ki je zelo povezan s tem krajem in naravo. Izrezljani detajli, domiselni počivalniki, skrbno izdelane sobe in premišljen celoten kontekst bivanja – kot bi bila v naravni galeriji, ki ji je človek dodal posebno noto in zgodbo. Tu bom prenočevala kar dve noči. Kakšna dobra izbira. Zame se je v tem trenutku čas ustavil.

Lakota me spomni, da bi bilo dobro nahraniti tudi želodec, ne le duše.

Odložim Ruzija, ki se ves zmahan takoj pogrezne v spanec. Ustaljen ritual po zaključku pohoda začnem s kraljevskim tuširanjem. Ker smo še v obdobju izven sezone, tu ni mogoče dobiti hrane, zato se bo treba odpraviti v tri kilometre oddaljeno Novo vas. Ni mi treba peš, izposodim si kolo. Juhej! Prav prija mi, da na kolesu aktiviram druge mišice kot pri hoji. Do Nove vasi se večinoma spuščam. Zdi se mi, da drvim kot za stavo. Čisto nova dimenzija po nekaj dneh hoje z nahrbtnikom. Zaenkrat še odbijam misel, da bo nazaj treba poganjati v klanec. Lakota me za zdaj vleče navzdol, upam, da me bo sitost navzgor. Hrana v domači gostilni je skrbno in okusno pripravljena. Uživam v vsakem grižljaju. Popoln dan.

Uff, potem je bilo treba še bicikel prignati v tisti hrib. Pa sem ga. In potem legla v svojo hiško številka štiri. Hvaležna za dan in vsa doživetja.