Hoja v Samost, ta čudovita priložnost za meditativni odmik, je veliko darilo.

Pogled nazaj po ‘Istarskom planinarskom putu’

Nikoli se na pohodu nisem počutila samo, osamljeno, vedno podprto in sprejeto, z zaupanjem in s ponižnostjo, da je vse povezano in prav. Na eni strani povezanost z Naravo in na drugi strani prisotnost vseh dragih, ki so mi blizu. Ob tem pa svoboden občutek samosti.

Nič ni logičnega. Nič ni v glavi. Vse je v srcu. Ali pa vsaj v pretočnosti med umom in srcem. Ko je srce zakrčeno, so zakrčene tudi misli, naša ustvarjalnost, naša živost. Prepričana sem, da me je na pohodu Narava podprla, ker sem ji popolnoma zaupala in se ji predala. Neopisljiva povezanost med Njo in mano. Ko si enostavno del tega velika neskončnega stvarstva v času in prostoru.

Še vedno čutim sebe z ogromnim težkim nahrbtnikom na rami, kako hodim po velikih prostranstvih Čičarije, kako se vzpenjam in spuščam s hriba na hrib, se s srcem dotikam zelenega v gozdovih, polnim bitje z dihom bukve, se s pogledom dotikam prostranstev Učke, občutim drobceno življenje barvnih cvetic, ki kljubujejo vremenu, ležem z večerom mirno v noč. Popoln mir.

Na trenutke kruta in pusta kraška pokrajina, s kamenjem posuta in z nizkim grmičevjem prepredena, se s prvinsko divjostjo strastno preda in poveže s pohodnikom. Hoja v Samost, ta čudovita priložnost za meditativni odmik, je veliko darilo. Ali kot pravi Gros: ”Svoboda hoje je ravno v tem, da nismo nihče, kajti telo, ki hodi, nima zgodbe in je zgolj tok pradavnega življenja.”

Po svoje je težko priti nazaj v vsakdan. A prav v tem je umetnost bivanja. Spoznanja s poti prenesti in živeti tu in zdaj. S sočutjem sprejemati lastne bolečine in bolečine bližnjih, zaupati, da vsak zmore svojo pot in po njej hodi z razlogom. Ni preprosto. Naj se v svobodi, povezanosti in zaupanju s poti odprem življenju, ki prinaša nove izzive in priložnosti.

S študenti na fakulteti se že srečujemo v ustvarjalnih procesih novih lutkovnih zgodb ter lutk in gledališča pri pouku. Veselim se zvočnih terapij in zvočnih kopeli, v katerih ljudem s hvaležnostjo odpiram prostor za notranji mir, ravnovesje, podporo zdravju in harmoniji v meditativnih notranjih potovanjih. Učimo se in rastemo skupaj.

Misli pa že sanjajo, kam bi jih nesle noge prihodnjič.

S tem zaključujem zapis lanske poti po Istarskom planinarskom putu. Letošnja pomlad kliče z novimi načrti. Le še na malo več sonca moram počakati.

“Smo kar smo. In vsi smo predmet sprememb. To je potovanje od tukaj do tam. Ti ga lahko opraviš. In če si dovolj pogumna in če sem jaz dovolj pogumen, greva lahko na koncu skupaj.” (Štirideset pravil Ljubezni, Elif Shafak)

Foto: Mojca Janželj Tomažič