Hoja v naravi je molitev, je brezpogojna Ljubezen

Na leseni gugalnici pijem večerno kavo. Noge so utrujene. Nežno pretegujem stopala in raztegujem razbolele mišice. Tukaj, nekje za ovinkom, na robu gozda, na višini 1024m po prehojenih 25ih kilometrih in 800 višincih, samo sem. V miru. Vse se zdi popolno in blagoslovljeno.

Morda je prav v tem odgovor. V udobju je vse tako samoumevno. Sveža postelja in vroč tuš, poln hladilnik, trgovine,  ki na vsakem koraku ponujajo več, kot zares potrebujemo. Sprašujem  se, kaj nam to udobje zares tudi jemlje. In kako je v tempu in obvezah varljivo imeti vse in potem imaš občutek, da bi moral imeti še več, urediti še več. Ob tem pa pozabiš živeti. Ker je vse tako zelo pomembno. Udobje in civilizacija prinašata tudi pričakovanja, v katera se tudi hitro ujamemo.   

Ne sprašujem se več, kdo sem. To vem. Sprašujem se, kaj je vredno in kako naj živim, to kar sem. Kaj izpolni dušo in kje najdem svoje dušno poslanstvo in mir? Kdaj najdeš mir v duši? Ko brezkompromisno rečeš DA sebi. Ni preprosto. Kako noro hitro se izgubim v zgodbah in manipulacijah  drugih. Tega nočem več. Iščem ravnovesje med tem, kako živeti to, kar sem in med obvezami in zgodbami zunaj mene. Za moje ljube je vedno prostor. Želim si ga deliti z njimi. To je posvečen čas. A tudi vsak od mojih srčnih, ljubih mora prehoditi svojo pot, predelati svoje lekcije, poiskati svoje vire in moči. Tu sem zanje. Učim se, da nikogar ne morem rešiti. Sem lahko le tu, prisotna in pripravljena celiti rane. Najprej svoje. Ne želim pa si več deliti časa in prostora z ljudmi, ki izrabljajo naklonjenost, ki niso čisti in iskreni in manipulirajo za svoj ego. Tako se učim postavljati meje in vzpostaviti distanco do tistega, kar ni moje. Sploh ni enostavno.

Ko grem na takšno pot pridem v stik z izvorom, z notranjo močjo, z neizprosno resnico in z jasnimi vpogledi. Z Ljubečo hvaležnostjo objamem vse, kar mi življenje prinaša in kar sem. Hoja v naravi je molitev, je sočutje, je svetloba v vseh niansah, je dotik srca, je čutenje telesa. Hoja je misel, ki s korakom potuje  iz duše v celo mojo bit in se vrača  vanjo. Hoja je pretočnost bivanja, objem Božanskega med nebom in zemljo, med vodo in ognjem. Je brezpogojna Ljubezen. Tako zelo se čutim v vseh dimenzijah. Dovoljeno je biti jaz. In dovolj je biti JAZ. Pri večdnevni potovalni hoji v naravi, z nahrbtnikom na rami,  čutim navdih, polnost in izpolnjenost. Bi lahko tako živela ves čas? Želim živeti. Ne životariti. Želim, hočem, moram. Tako kot me žene na pot z nahrbtnikom po samotnih poteh. Ni vprašanje, ni izbira. Žene me notranji vir, klic  kot dihanje in srčni utrip, ki dajeta življenje. Vsakdanji ritem me zmelje z vsemi vlogami, ki so mi dodeljene, z vlogami, ki sem jih sprejela. Sem morala ali samo nisem znala drugače? V naravi in hoji je drugače. Korak za korakom. Učiš se biti, premagovati teren, vzdržati ob žeji in vztrajati s težo nahrbtnika. Vzpon in spust med gorami in griči, čista reka, presihajoče jezero, brezčasen gozd, travniki v neslutenih odtenkih zelene,  cvetoči regrat na polju, veter, ki  me hoče prestaviti in dež, ki mi moči obraz. Vse to se me dotakne z vso iskrenostjo, surovostjo, prvinskostjo. Opazim naravo, opazim in začutim sebe.
Ptica jadra na nebu in jadra, jadra, jadra. Zaokroži med drevesi, izgine za trenutek za hrib  in se spet vrne. Jadra. Svobodno razpre krila in se prepusti nebu. Ona se ne sprašuje, če sme, če je dovolj dobro,  če je spodobno. Preprosto živi sebe in svoje poslanstvo.

Ni lahko prehoditi takšne razdalje in premagati vse te višine. Ni lahko nositi nahrbtnika in dočakati zaključka poti ob koncu dneva. A na poti in v poti je toliko blagoslova, življenja in globine, da s hvaležnostjo ležem zvečer utrujena v posteljo. Za učenje, za rast, za ljubezen, za Življenje. Pot je pogosto težka in neizprosna. A z Ljubeznijo in Blagoslovom stvarstva jo sprejemam in živim. Tukaj in zdaj.