Tam naprej pa nič več. Samo še odprto morje in nebo. – 7. dan, Plomin – Crna punta

Dve etapi sta še pred mano. Danes iz Plomina do Labina in jutri od tam do cilja, do Crne Punte na rtu Koromačno. Vremenska napoved, ki jo ves čas spremljam, pravi, da naj bi danes do zgodnjega popoldneva bilo suho, potem pa se spet pričakuje dež. Dovolj sem imela mokrote in mraza, zato se vedno bolj nagibam k ideji, da pohod danes zaključim v Labinu in se na zaključno etapo vrnem ob prvi priložnosti. Žal mi je, da ne bi prišla do cilja, ki sem si ga zadala, a zadnji dan želim prehoditi z guštom. Z Borijem, ki je še vedno na Cresu, sva dogovorjena, da me zgodaj popoldan pobere v Labinu, potem  jo še pred dežjem mahneva proti domu.

Kljub kratki noči se počutim dosti sveže. Na hitro zmečem vse stvari v nahrbtnik in se za ogrevanje od apartmaja povzpnem 3 km do izhodiščne točke današnje poti. Plomin še spi. Majhen trgec z velikim kostanjem, pod katerim sem si včeraj privoščila slastno večerjo, lenobno zeha in klepeta s prebujajočimi pticami. Veter nežno pleše šelesteči ples v krošnji drevesa. Poigrava se z mojimi lasmi, mi jih mrši čez oči in nagajivo vabi v igro. S svežim zrakom stopim v smeri oznake ob obzidju pod cerkvijo. Mojo pozornost pritegnejo vijolične drobne cvetlice, ki iz razpok obzidja rastejo na blazinicah zelenih listov. Sobivanje zelene in vijolične barve mi je nasploh ena najlepših barvnih kombinacij. Naravnost obožujem jo. Ne morem se načuditi, kako ta nežna, drobna rastlinica zraste na tako majhnem koščku zemljice. Na videz krhka, a v svojem bistvu kljubuje trdoti sredozemskih zim, vročih poletij, menjajoče burje in juga. Ob čudenju cvetlicam zaidem s poti. Kolikokrat se mi je to že zgodilo na tem pohodu. Popolnoma se potopim v trenutek povezanosti z naravo in pozabim na pot. V resnici se ne izgubim na poti, ampak v teh trenutkih najdem pot k sebi. Ko vse ostalo izgine. Dragoceno spoznanje in bogat trenutek pomirjenosti, ljubezni in povezanosti.  

Spustim se v Luko Plomin, ki je vse prej kot zlita z naravo. Iz nje se v zrak grozeče, 340m visoko, dviga dimnik Termoelektrarne. Ob pogledu na to industrijsko gmoto, me tesnobno stisne v želodcu. Kdo za vraga in zakaj si je zmislil postaviti termoelektrarno prav tu? Berem, da je bil blok 1 postavljen leta 1969, drugi leta 2000, tretji pa bi moral biti zgrajen do leta 2018. Strašljivo je, ko preberem, kakšne učinke ima ta TE na okolje in zdravje ljudi. Ob termoelektrarni se je na površini 120 000 m2 nabralo okrog milijon ton žlindre in pepela, ki so jih veter in padavine raznašale naokrog. Potem so to sicer sanirali, prekrivali z zemljo. Ampak škode, ki se je naredila okolju in zdravju ljudi, ni mogoče popraviti. Barvita podoba narave me je romantično zamaknila, a betonski dimnik in okolica termoelektrarne sta me trdo pribila ob tla in potisnila v žalost.

Sprehodim se skozi luko in ob zgodnji jutranji uri celo najdem odprto konobo, kjer domačini že pijejo kavo. Sami moški. Ne morem spregledati, da vsi buljijo vame. Ženska. Sama. V kratkih hlačah in z nahrbtnikom na ramah. Neprijetno mi je. Ampak kava bi se mi pa prilegla. Pogumno, z dvignjeno glavo in nasmehom vkorakam na vrt lokala in glasno pozdravim. Ruzi mi pomežikne in se krohota. Dobro sva jih. Takoj se vrnejo k svojim pogovorom. Merijo moči v medsebojni zafrkanciji, ki tudi mene dobro zabava. Barba Ive se ‘razprića’ o ribah. Nekdo drug v klapi pametuje o bonaci. Takoj mu jih naložijo: »Ko prića? Ko je bio zadnji put na vodi? U kojem stoljeću si bio zadnji put na moru?!« Vsi se nasmejimo. Jaz bolj skrivoma ob srkanju svoje kave. Mi pa najbolj leže njihov pogovor o vremenu, ko pravijo, da ‘bo kiša tek popodne’. Tega se res razveselim. Pohod si želim  zaključiti po suhem.

Stopim k šanku in plačam račun. Rada poklepetam z ljudmi, ki jih srečam v njihovem vsakdanjem ritmu. Natakarice so ene tistih, ob katerih tudi začutim utrip kraja. Gospa za šankom pogleduje  moj nahrbtnik in me sprašuje: »Gdje idete? Od gdje ste došli? Sve peš? Svaka čast! Zašto?« Težko je na kratko razložiti, zakaj. Tudi na dolgo ne vem, če bi znala. »Imate volje. Svaka čast! Sretno!« Tudi jaz ji zaželim srečno in se odpravim iz luke naprej skozi gozd do naslednjega vrha.

Še enkrat se ozrem proti betonski grozeči pošasti, ki se dviga visoko v nebo. Občutek imam, kot da bo dimnik predrl nežno nebo, ki se bo kot mehur zalepilo dol na nas in nas pokrilo za vekomaj. Boleče. Zdrznem se ob pogledu na dva različna dimnika, ki ju ujamem z enim pogledom. Dimnik domače istrske hiše in dimnik termoelektrarne. Nasprotje in različnost, v času in namenu. Srečno dragi vsi, srečno vsem našim neodpustljivim neumnostim. Oholo in samovšečno si dovolimo preveč.

Veter v crescendu divja skozi krošnje. Kakšna pesem. Ustavim korak in poslušam melodijo vetra, ki se pomeša z mojim dihanjem. Preplavi me božanski občutek. Stopam naprej, a povsem rahlo, da ne zmotim vetrnega koncerta. V misli se mi vrne vprašanje: »A zašto?« Težko je najti logično razlago. Dobiš notranji klic. Klic Duše in greš. Nimaš izbire. Natančno se spomnim svojega prvega pohoda v samost pred sedmimi leti. Z avtom sem se peljala v službo in nikoli ne bom pozabila klica, povabila:« Moram na pohod z nahrbtnikom in šotorom. Sama.« Tega ne pozabiš. Trenutek, ko po mnogih letih spet slišiš notranji glas in se mu več ne upiraš. Deset mesecev po izgorelosti sem prihajala k sebi. V vseh pogledih. In šla na tisto prvo pot Duše, kjer sem se spet srečala. Zven in klic Duše, ki ga prepoznaš. Tako domač je in božajoč. Varen in poznan, čeprav pogosto zanemarjen in pozabljen.

Od morja sem se zdaj dvignila na 474m visoki Standor, od koder je spet prelep pogled proti Vojaku, na drugo stran pa že dol proti Rabcu. Veter še vedno močno piha in pozibava travnate cvetove, ki pokrivajo celo planoto. Oblaki se rahlo zbirajo na nebu, a sonce pronica med njimi in kar toplo greje. Vreme presenetljivo lepo drži. Morda pa le še ne bo dežja. Spustim se proti Rabcu, do Labina imam nato čez hrib le še eno uro. Bistveno hitreje napredujem, kot sem mislila. Ni videti, da bi kmalu začelo deževati. Naenkrat me prešine misel, da bi danes morda prehodila še zadnjo etapo in tako prišla do cilja. Preračunavam kilometre, se poigravam s to mislijo in vedno bolj mi je všeč. Pokličem še nekoga iz PD Pula (to so tisti, ki so me oskrbeli s hrano in toplim ognjiščem), ki je to pot prehodil, da preverim, kakšna je steza. Želim dobiti čim več informacij, da si ne bi naložila preveč. Zdi pa se mi škoda dneva, da bi zaključila pohod že okrog poldneva. Zlasti še, če bi vreme zdržalo. In … lepo bi bilo priti do cilja v enem kosu in se danes skopati v morju. Kdo ve, kdaj bi spet našla priložnost za hojo po zadnji etapi. Odločitev je padla. Grem danes do konca, četudi bi me v zadnjih urah malo pral dež. Če sem zdržala prve tri dni v dežju, bom pa še danes kakšno urico. Pišem Boriju:«Grem do konca, do cilja. Ne čakaj me v Labinu.« »A danes?« me sprašuje. »Ja, danes grem do konca.« Vem, da tudi on lovi suho vreme z motorjem, zato mu svetujem, naj se ne ozira name in poskrbi za varno pot.

 V Rabcu se ob močni pripeki sonca, oskrbim še z dodatno pijačo in nekaj hrane, da bo dovolj do konca poti. Odločena sem priti do konca. V sebi čutim dosti moči. Proti Labinu se dvignem skozi zeleno gozdno pot, mimo božanskih slapov, ki v močno pripekajočem soncu nudijo prijetno osvežitev in hlad. Bombažno ruto namočim v hladno vodo in si jo zavežem na od sonca segreto glavo. V prvem delu srečam dosti dnevnih turistov, ki mi grejo, ob moji ‘odljudenosti’ res na živce. Potem pa se kmalu spet znajdem sama na poti v Labin. Po dobro vzpenjajoči se poti se v zadnjem delu po kamnitih stopnicah dvignem na grič v stisnjeno fotogenično istrsko mestece. V mestu je spet živahno, tudi domačini praznujejo 1. Maj. Vročina me dodobra izžeja, hitro spijem še eno hladno coca-colo, ki mi bo poleg tekočine dala še malo energije. Doma coca-cole nikoli ne pijem. Na takih poteh mi pa ta ohlajena pijača prav prija.

Od tu dalje se začne zadnja etapa, ki sem jo sicer predvidela za jutri. Ker je pred menoj še cca 20km, nimam časa za guštiranje po mestu. Priznam pa tudi, da me tile turisti, ki jih je, danes na 1.maj tu ogromno, kar malo nervirajo. Pospešim po cesti ven iz mesta proti planinski poti. Vmes se slišiva z Borijem. Ima odlično idejo. Pravi, naj Ruzija pustim nekje v Labinu, ga bo on pobral na poti s Cresa in me zvečer pričakal na koncu poti. »Brez nahrbtnika boš hitreje napredovala.« mi pravi. To je pa več kot dobrodošlo. Ne da se mi vračati v mesto, zato pogledujem, kje bi bil dober kraj, da bi Ruzi lahko počakal. Grem mimo pokopališča, ki je ob robu mesta in zadaj najdem eno grmovje in Ruzija zbašem pod vejevje,  Boriju pa pošljem lokacijo in fotko, kjer ga bo lahko pobral. »Ne pusti ga na britofu!« pišem Boriju. Ruzi sicer protestira, da ne bo tam ostal sam, ampak se ne dam. Pot bom res lažje premagovala brez teže nahrbtnika. V majhen, platnen priročen nahrbtniček zmečem najnujnejše in odhitim dalje. Prav lahkotno me nesejo noge brez teže na ramenih.

Dosti poti je še pred mano. Vem, da sem si zadala zahtevno nalogo, a čutim, da zmorem. Pot vodi po nezahtevnih stezah in mimo zapuščenih vasi. Sredi ničesar, ob gozdni cesti zagledam star zarjavel tovornjak, potisnjen v drevje. Človeška malomarnost. Predvidevam, da je tu že zelo dolgo, morda še iz časov naše Juge in ne verjamem, da bo kdaj odpeljan. Zamaknjena v hitro hojo nadaljujem pot, na kateri sem popolnoma sama in naenkrat zaslišim zvonce živali, ki se pasejo. Od nežnosti ob zvoku zvonca upočasnim korak in čakam, koga bom zagledala. Kdo zvončklja? Za vogalom najprej zagledam hišo z dvoriščem, na katerem stoji lovski džip. V pesjaku ob hiši se vznemirita dva psa in pošteno lajata name. Iz hiše stopi mrk in molčeč možakar, ki psa utiša. Pot vodi preko njegovega dvorišča. Prijazno in zadržano ga pozdravim in poprosim, če smem prečkati njegovo dvorišče. Z roko mi prijazno pomaha in pokima, naj seveda kar grem. Na drugi strani dvorišča se lenobno paseta dva osla, lastnika zvončkov. Brezskrbno žvečita in zvončkljata vsak s svojim zvoncem, obešenim okrog vratu. Eden se ne zmeni zame, drugi pa pride bližje in dovoli, da ga božam po glavi. Rada pokramljam z živalmi ob poti. A kar hitro stopim naprej do razgledne točke, od koder se odpre čudovit pogled proti morju in spet nazaj proti Učki. Ah. Neverjetno, kaj vse lahko objamem e enim pogledom.

Do vrha Goli me pot pelje po precej zapuščenih in zaraščenih kamnitih poteh in ob kakšni razpadajoči hiši. Vse je mirno in priča, da je nekoč tu bilo življenje. Sledi kratek vzpon na še zadnji vrh Oštri. Veter, ki vedno močneje piha in temni oblaki, ki se nabirajo nad mano, naznanjajo dež. Na hitro pojem še eno ploščico iz nahrbtnička za energijo in pospešim korak. Bori me na sporočilu sprašuje, kako napredujem, saj so se črni oblaki že kar dobro nabrali za deževno nevihto. Dobro mi gre, hitro napredujem. Brez nahrbtnika je to res hec. Kljub mnogim, že danes prehojenim kilometrom, se počutim lahkotno in imam še dovolj energije. Pot me povabi, prevzame in v želji, da prehitim dež, se moj korak iz hitre hoje spremeni v tek. Fantastičen občutek. Zaradi poškodbe kolena nisem tekla kakšnih deset let. Tu pa me je pot posrkala vase, celo telo in noge so se spojile z naravo, ki me je nesla po terenu. Neverjeten občutek. Zdi se, da pot premagujem v nekakšnem transu, ki me subtilno nosi s prvinskim občutkom prepleta s Stvarstvom, prepleta z vsem, kar je in obstaja. In jaz sem v tem trenutku hodajoči delček te čudovite Narave. Čutim zemljo pod nogami, čutim veter okrog telesa, slutim morje v bližini, zavem se moči v telesu, ter vznesenosti in hvaležnosti v srcu.  

Na vsake toliko me s svojo žametno modrino pozdravijo divje perunike, ki rastejo na suhi istrski pokrajini, med skalami in trnjem. Kasneje preberem, da ime rodu izvira iz imena starogrške boginje mavrice, Iris, medtem ko je za njihovo slovensko ime zaslužen slovanski bog Perun. Peruniko so od nekdaj častili: v starem Egiptu je bila roža vladarjev, njeni trije pokončni listi simbolizirajo vero, modrost in plemenitost, v krščanstvu pa sveto trojico, zato jo najdemo tudi v papeškem grbu. Hrvati imajo perunike za svoje nacionalne cvetice. Božansko in simbolno. Vera, modrost in plemenitost. Še bolj kot irisi, me ne tej surovi pokrajini presenetijo potonike, ki samoniklo rastejo med skalovjem in suho zemljo. Noro obožujem te romantične in nežne cvetlice. Razkošni cvetovi, ki lepo dišijo, me romantično pobožajo in hkrati okrepijo.

Ne obotavljam se dolgo. Poženem korak proti planinskemu domu Skitač, ki je na žalost zaprt in zapuščen. Komaj verjamem, pred mano je le še zadnji del poti, 2 km spusta do rta. Strm spust po kamniti poti me pripelje do točke, ko pot ne gre nikamor več. Samo še morje. Na zemljevidu spremljam, kako se približujem čisto, čisto skrajni točki te dolge poti. Tako veličasten trenutek. In potem me pričaka morje. Objema me z močnimi valovi, ki zmagoslavno butajo ob skale. Tam naprej pa nič več. Samo še odprto morje in nebo. Odprem roke k nebu, v zahvalo Stvarstvu, ki me je podprlo, da sem lahko prehodila to pot. Jočem od ganjenosti, sreče in hvaležnosti. 40km in 1500 m višinske razlike na današnji poti je za mano. Nisem niti slutila, da to zmorem. V meditativnem transu drhtim s telesom in Dušo. Koliko lepega mi je bilo dano doživeti na tej poti, koliko uvidov in spoznanj. Kakšno moč ima Narava in Samost v njej.

Še bo čas za premlevanje doživetega. Morje je razburkano in nič kaj varno za kopanje. A celo pot sem sanjala o tem, kako bo hladna morska voda objela moje utrujeno telo. Za vogalom velike skale najdem majhen, varen zalivček. Splezam po ostrih skalah navzdol in pridem do tako željene osvežitve. Trenutka, ko se hladno morje razlije okrog telesa in hladi vsako mišico, ne pozabiš.

Ne ostanem dolgo. Črni oblaki se nabirajo nad mano. Do kraja, kjer me čaka Bori z motorjem, moram ob morju po gozdni poti prehoditi še dobre tri kilometre. Še mokra od morja se oblečem, z mokrimi nogami stopim v nogavice in nataknem čevlje. Ozrem se še enkrat proti Nebu in proti morju. Hvala!

Ravno ko si ogrnem še jakno, začne deževati. Nasmehnem se. Z dežjem sem začela pot in tako jo bom zaključila. Dež vedno bolj pada, lepo mi je. Pritečem do ceste, kjer me že čaka Bori. Ruzi drema na zadnjem delu motorja. Objem, nato pa hitro preoblačenje v motoristična oblačila. Ni časa za oddih, ulilo se je. Vsi trije z Ruzijem se v dežju peljemo proti domu. Dež spira utrujenost, čeprav me malce hladi, se prepuščam kapljicam, ki pri vožnji po avtocesti drsijo po oblačilih. Zvečer pa doma, kjer me čaka udobna, topla postelja in hvaležnost s počitkom. Naslednji dan sem ubita od utrujenosti. A danes je bil dan za Bogove.

Za mano je 180 km prehojene poti in 7000m višinske razlike. V meni pa so neprecenljiva doživetja svobode, uvidov v težave in prepreke vsakdana z druge perspektive in zlitja s samo s seboj. Obogatena z novimi spoznanji se vračam v vsakdan, ki ni prizanesljiv. A tako globoka, kontemplativna izkušnja dotika Duše z naravo mi daje moč, upanje, Ljubezen in Vero, da smo z razlogom vsak na svoji poti in da še tako težke preizkušnje prinesejo nove poti, nove priložnosti za rast in transformacijo. Med Nebom in Zemljo je Duša zlita s Stvarstvom. Hvaležna, da jo slišim.