Dnevnik potujoče duše – Via Dinarica, dan 5 – Živeti v trenutku

Pride prelep dan,

se mi prikloni in reče:

»Tvoj sem.«

Zardim. Zadrhtim.

Jecljam: »Ah, ne.

To ni mogoče. Pomota … 

Nisem vajena …«

Dan se sladko nasmehne:

»Življenje je prekratko,

da bi se česa navadili.«

(Neža Maurer)

Ob nežnem in sončnem začetku dneva mi Nace pošlje to poezijo. Prisluhnem vrsticam in se prepustim odzvanjanju besed.

Ob misli, da je danes dan za regeneracijo in počitek, se še malo zavlečem pod odejo v leseni hiški. Muzam se ob misli, da mi danes ne bo treba pakirati nahrbtnika. Ruzi na debelo spi, kot bi hotel biti medved v zimskem spanju. Pustim ga dremati, tudi on ima danes dan za regeneracijo.

Ko odprem vrata, jutranje sonce toplo posveti v hiško. A čuti se tudi hlad, ki v teh bloških koncih zgodaj zjutraj še vztraja. Dim, ki se kadi iz dimnika velike hiše, vabi h kaminu. Prizor domačnosti in topline me gane in povabi v topel prostor. Pa še poezija Neže Maurer zraven. Ah. Popoln trenutek.

Pri kaminu me pričaka lično pripravljena košara z raznolikimi dobrotami in dišečo kavo. Malo še posedim ob ognju, saj je zunaj še prehladno za sedenje na klopi. Plameni s svojim plesom in vonj po drveh me objamejo in prevzamejo. Trenutek. Živeti v trenutku.

Ko se malce ogreje, z užitkom guštiram dobrote iz košare, potem pa se še malo izležavam in lenobno pretegnem noge pod drevesom. Dan za izležavanje. Dan za prekladanje. Juhej!

Ko me lesen ležalnik začne žuliti, se počasi odmajem v hiško, iz postelje opazujem nebo in poslušam tišino, pomešano s ptičjim petjem. Ruzi se ne zmeni ne za zajtrk ne za sonce. Tudi jaz se mu pridružim v dremanju.

Popoldne pa dobim obisk. Trail angelsa. Vesna in Gregor s košaro domačih dobrot.

Kako bi človek ne šel na pohod, ko te potem tako razvajajo. Moja draga Vesna je pozorno in domiselno, kot zna le ona, pripravila košarico s kosilom za popoldansko druženje. Še na kozarčke s pecljem in na kafetiero ni pozabila. Poskrbela je še za nekaj razvad, ki so na taki poti dobrodošle. Na primer grenivke, ki mi dobro povrnejo energijo, in trdo kuhana jajca, ki so idealna »za v žep« za hitro malico.

Prinesla sta mi še popotno vrečko z energijskimi ploščicami. Preskrbljena sem za naslednje dni. Čudovito popoldne v klepetu in smehu smo preživeli. Dragoceno je prijateljstvo, ki ga gradiš leta. V medsebojnem zaupanju in podpori je vse dosti lažje.

Večer se ohladi in spravim se v zavetje svoje lesene hišice, ki jo celo malo ogrejem. Napišem še dnevnik, pozno zvečer pa utonem v spanec.