Posted on Leave a comment

Lahko bi letela in ujela svoje sanje – 3. dan Buzet – Žbevnica

Ura me zbudi 5:15, pomolim nos ven. Sama megla. Odločim se, da se bom dobro spočila in zaspim še za kakšno uro. Zbudim se v dež. Nič kaj obetavno. Pakiram in posortiram vse po vrečah. Ne ponovim napake včerajšnjega dne in  poletna oblačila, ki jih nosim s seboj za zadnja dva dneva, ko se bom spustila k morju, ne dam v nepremočljivo vrečo. Tja stlačim bundo in vse, kar mora res nujno ostati na suhem. Hja, včerajšnja mokrota nahrbtnika me je vendarle nekaj naučila.

Ko dež malce poneha, ne čakam več sonca in se odpravim na pot. Z Ruzijem greva kar takoj na kavo. Vkorakava v isti lokal  kot včeraj. Ampak danes sva spočita, vstopiva samozavestno, pokončno, s polno energije. Natakarica naju danes ne gleda več čudno. Pretvarjava se, da Ruzi sploh ni težek. Tokrat ne stojiva več mokra za šankom, sedeva direkt za mizo. Kot se spodobi za poštena človeka, a ne. S suho tazadnjo z užitkom sedeva na stol. On zraven mene, jaz zraven njega. Pomežikneva si:« Naju ne bo noben jebu«. Poslovica mog muža. Naročiva kavo. Danes brez pelinkovca. Presneto dobro užitkariva ob tej kavi. Pokukam ven in vidim, da se jasni.  Ruzi brž na sonce. Napokam ga na rame in urno jo mahneva na pot. Sicer jasnina ne traja dolgo, vsake toliko spet dežuje. Bori mi piše, da se krpica dežja zadržuje ravno v tem delu, kjer hodim te dni. In menda samo tu. Ne moreš, da verjameš.  

Iz Buzeta odkorakam v vas Sveti Martin, od tam pa v Poćekaje. Debelo se nadiham po strmi gozdni poti, nato pa me na cesti, ki jo prečkam, preseneti tabla Željeznička stanica Buzet. Iz daljave se približuje zvok vlaka, ki kmalu s škripanjem in brnenjem pripelje mimo in ustavi na postaji. Prinese nek občutek romantike, nostalgije in upočasnjenosti. Kot da sem se prestavila v neko vzporedno dimenzijo. Zdi se, kot da gledam film in ne da sem sama prisotna tukaj v tem trenutku … Postajonačelnik, loparček, par besed s strojevodjo, mirna in prazna železniška postaja. Misli mi poletijo na postajo v Ljubljano, kjer drvimo drug mimo drugega, eni v poslovnih oblačilih zamišljeno skoraj tečejo, drugi na pošastnih skirojih drvijo, nekdo osamljen neopaženo stopa med vrvežem. Glas iz zvočnika opozarja na prihode in odhode vlakov: »Potniški vlak za Celje bo pripeljal na 8.tir«. Pusto in odtujeno.

Tu, pod to skalnato steno pa ena sama upočasnjenost in tišina, ki jo pretrga le leno drsenje kolesa ob tir in nato podoba vlaka, ki se ustavi na peronu. Temno sivi oblaki nad hribom obogatijo lepoto trenutka. Kasneje, ko se vzpenjam po poti naprej, iz daljave še slišim pisk vlaka. V misli mi pride tista pesem Lada Leskovarja:« Iz daljave slišim vlak, žvižg odmeva skozi noč …«.

Iznad železniške postaje se čudovita gozdna pot še kar vzpenja. Pridem do studenca, ki se ga razveselim iz več razlogov. Najprej se z užitkom osvežim z vodo, zvok studenca pa me pomirja in meditativno zamakne. Opazujem krožne valove izpod curka vode in kapljice, ki se spreminjajo v mehurčke, nato pa razblinijo v nov krog. Vse ima svoj smisel, svoj krog, svojo transformacijo.

Še parkrat se vzpnem po strmi gozdni poti in pridem na planoto, ki je podobna Veliki planini. Kakšna čudovita pokrajina. Prvič sem tu, teh krajev nisem poznala. Na celotni poti ne srečam nikogar, popoln mir in samost. Prelepo. No, le Ruzi mi dela družbo. Zakaj se ne naučim, da bi ga manj naložila? Še vedno je pretežak. Jah, tako kot v življenju. Polna malha težkih nepotrebnih reči. Pa nosiš in nosiš in nosiš. Dokler ne ugotoviš, da pravzaprav brez teže zelo dobro shajaš. A se oklepaš in oklepaš nečesa starega, utečenega. Ker ne vem, kaj bo za tem? Tako kot moj topli rdeči puli, ki sem ga izgubila danes. Imam ga že od prvega obiska Nepala in na nobeno hojo ne grem brez njega. Obožujem ga. Ko sem nekje na sredi poti ugotovila, da sem ga izgubila, sem se hotela obrniti in ga iti iskat. Potem sem pomislila, da bi na koči lahko pustila številko telefona, če bi ga kdo našel. Kot da ne bom preživela brez njega. Nekaterih stvari se pač navadiš. Nakar me preblisne, da je to pravzaprav lekcija. Ne, ne. Od enih stvari se je treba posloviti in dati priložnost novim. Tako ja. Ne bom več žalovala za starim pulijem. Vse se zgodi z razlogom. Hvala za vse doživeto z rdečim toplim pulijem, zdaj pa bo priložnost za novega.

Pred vasjo Slum si vzamem malo počitka. Ko si snamem nahrbtnik, kar ne znam ne stati, ne hoditi. Prej me je teža nahrbtnika pritiskala k tlom, zdaj sem pa tako lahkotna. »Lahko bi zletela in ujela svoje sanje. Lahko bi se dvignila na njih vse do neba«, mi poje misel.

Naslednja vas Brest je le nekaj korakov naprej, od tu pa le še polurni strmi vzpon do koče. Dež še kar naprej po malem pada. V mislih si že slikam podobe, kako bom v koči pojedla nekaj vročega in se zleknila na toplo. Še kratek vzpon, kot bi šla na Grmado in na cilju sem.

Presenečenje! Koča je zaprta. Ops, kaj pa sedaj? V prvem trenutku me zaskrbi. Ja, nič. Brez panike. Imam spalko, ležalno podlogo, bivak vrečo. Razgledam se naokrog. Hiša nima verande, niti kakšnega dobrega nadstreška. Zadaj zagledam drvarnico, ki na srečo ni zaklenjena. Prostora ni obilo, a za zleknit bo že. Najprej slečem mokra oblačila in se veselim vsakega suhega kosa, ki ga nadenem nase. Sveže je in pohitim s preoblačenjem. Po drvarnici razobesim vso mokroto in ni prav veliko upanja, da bi se posušilo do jutra. Preložim še nekaj drv, da si na tleh naredim vsaj malo več prostora. Na dvorišču imajo kamin, pripravim nekaj trsk, da si bom lahko kasneje zakurila ogenj. Vžigalice, ki mi jih je podarila Božica, bodo nocoj še kako prav prišle.

Čez čas se malo stran od koče pojavita dva avtomobila, iz njiju poskačejo otroci z malimi nahrbtniki. Obiskovalci, pač. Umaknem se v drvarnico, ker se mi ne da ukvarjat z njimi.

Potem pa se začnejo odpirati polkna na koči. A je to mogoče? Aleluja! A je to mogoče?! »Dali ste otvoreni danas?« vprašam v upanju, da mi ne bo treba prespati v drvarnici. »Ne, danas nismo otvoreni, tek sutra. Pa me skoraj na tazadnjo vrže. Saj ne morem verjeti. Koča se odpira, ampak je odprta šele jutri. Razložim, da sem na Istarskom planinarskom putu v enem zamahu, da imam sicer bivak vrečo, a ne bi imela nič proti, če bi bilo možno prespati v hiši in posušiti robo. Mlada ženska s prijateljico in s tremi otroki je prvič dežurna na koči, pokliče predsednika društva, ki pravi, da seveda lahko prespim v koči. Naj mi dajo sobo od dežurnega. Ljubeznivo mi postreže z vročo mineštro in s čajem. Zakuri peč in moja roba se že suši. Dobim sobo dežurnega s pogradom. Pa to je čisti luksuz! Soba je sicer še hladna, kot so sobe v nepalskih lodgih. Izvlečem himalajsko spalko in se zavlečem vanjo. Dokler pišem dnevni zapis, imam še oblečeno bundo. V roke me že pošteno zebe. Dokončam še teh par stavkov. Pred spanjem uporabim še kremo za razbolele rame, da jih malo razmehčam od teže nahrbtnika.

Oh, kakšen dan, poln presenečenj!

Koliko se lahko zgodi v enem samem dnevu. Prijateljica mi je rekla, joj ti toliko hodiš naokrog, jaz se pa prekladam doma iz enega v drug kot. Ja, saj zato pa jaz grem od doma, da se ne prekladam iz enega v drug kot. Hvaležna, da lahko grem in da toliko vsega lahko doživim. Tudi domov bo prima priti in lenuhariti do nezavesti. A za par dni še greva, a ne, Ruzi? Nič ne reče. Že drnjoha. Grem pa še jaz. Jutri naju čaka dosti kilometrov in višincev.

Posted on Leave a comment

Pot Duše z nahrbtnikom v Samost – 1. dan Crveni vrh – Grožnjan

Tale moj pohod po planinskih poteh hrvaške Istre se mi je kar dobro odmikal. Načrtovala sem ga začeti že pred štirimi dnevi. Posebno mi je všeč, če spim zunaj v naravi, a letošnje vreme je preveč postreglo s snegom in mrazom za ta letni čas. Tole ni privlačno za spanje zunaj. Par dni sem odlašala, potem pa jo ob prvi malo manj deževni in manj snežni napovedi mahnila na pot. Noč je bila prekratka, ker seveda pakiram nahrbtnik tik pred zdajci. Ob Borijevi vožnji do Crvenega vrha, kjer bom začela prvo etapo pohoda, sem si lahko privoščila še malo krepčilnega spanca. Tam pa sem si v dežju nadela Ruzija na rame in začela tale pohod. Za tiste, ki ne poznate Ruzija … On je moj edini in zvesti spremljevalec na mojih večdnevnih poteh in zgubljanjih v naravi. Včasih je moj alter ego, v duhu animizma in šamanizma pa oživljeni totem. Na parkirišču krmežljavo in mrko gledam skozi avtomobilsko steklo in prav dobro vem, da se mi v tem trenutku ne da na tole hojo. Moj razvajeni del bi jo najraje ucvrl domov na suho in pod dekco. Tudi kava, ki jo komaj najdeva v edinem odprtem lokalu, mi ne pomaga. Bori se malce privoščljivo nasmiha. Videti je precej zadovoljen, ker mu ne bo treba oprtati nahrbtnika v tem kislem vremenu in bo raje na toplem in na suhem. Mencam, se obotavljam in si nadevam nahrbtnik, kot da grem na eno hudo odpravo. Nerodno si nadevam pelerino, ki se mi že pri prvih poskusih pokrivanja nahrbtnika strga. No, še tega mi je bilo treba.  Mojster Bori mi jo zalepi z dak tape-om. Mama mia, kakšna improvizacija. Samo da me naliv ne dobi.

Bori zafrkantsko pripomni, da imam podporno ekipo kot Roglič. Reži se in pravi, da bi bilo mogoče lažje, če mi tale ruzak pelje na cilj, a v isti sapi tudi ve, da se za to ne bi odločila.  Ideja mi je všeč, a ne popuščam. Što se mora, nije teško. Viki mi je enkrat rekel, da naj bom nežna in prizanesljiva s seboj. Da je vsega ravno prav, uživancije in nekaj matrarije. Se še učim .

Narediva par fotografij v skisanem vremenu, Bori se odpelje proti domu, jaz pa jo že  maham proti razgledni točki, od koder je prelep pogled na Piranski zaliv.

Prvi del se precej ukvarjam s takimi osnovnimi stvarmi: kako si nastaviti nahrbtnik; pa zebe me v roke, ampak ne morem imeti rokavic, ker dežuje; pa strgana pelerina, ki jo veter dviguje iznad nahrbtnika. Človek bi kar ponorel. Malo se smilim sama sebi. Uboga jaz, ki korakam po tem deževnem jutru, ki bi moralo biti toplo, jasno in prijazno. Bentim in se kregam z neugodnimi vremenskimi razmerami. Dober začetek.

Potem pa me koraki povabijo po mokri poti. Obožujem zvok ob dotiku stopala s podlago. In potem še en in še en. Ta ritem hoje. Osvobajajoče. Zveni nežno in hkrati odločno. Kmalu začutim mir, kapljice na listih dreves … in tudi težkega Ruzija, ki z nerganjem prekinja romantiko.

Pogled na Sečoveljske soline. Hiške v tišini čakajo solinarje, da pričnejo z delom…

Zdi se, da je vonj morja prineslo sem gor, z roko bi lahko zajela gostoto soli.

Pot je čudovito lepa, dvignem se v gozdno stezo proti Bujam. Dežlja, kaplja in curlja, še bolj pa curlja od zmočene podrasti na moje hlače in čevlje. V parih minutah so hlače mokre do riti. Prva lekcija: vzemi na pot kvalitetna nepremočljiva oblačila, ne pa pelerino, ki jo moraš že na začetku zalepiti z dak-tejpom. Jao, kot neka izkušena pohodnica, ki ob dežni napovedi doma pusti nepremočljive hlače in jakno. In to samo zato, ker so težje od pelerine. Ruzi se reži in muza zadaj. Pa tudi njemu dež ne prizanaša. Tudi on je tudi že popolnoma premočen od kapljic z vejevja. Sicer pa mi tudi nepremočljivi, goretex pohodni čevlji v dobri uri spustijo in veselo plavam v njih. Z vsakim korakom ožamem vodo iz nogavic, ki nima kam odteči.  Noter mokrota gre, ven pa ne. Tik pred pohodom sem kupila nove čevlje, ki bi morali zdržati dež in sneg. Smola pač.

Prav zares se smilim sama sebi. Mokra sem, zebe me, marela se mi je napičila na trnovo grmičevje, sonca ni in ‘spljoh’ sem hodajoča uboga para. Velika luža, ki kot jezero preži name sredi poti, me spravi v obup. Zagreznem v blato in kakšni dve kili blatne gmote se mi prilepi na podplat popolnoma ‘nepremočljivih’ čevljev, ki to niso.

Danes privre na plano vsa jeza, bes, togota, nerganje in tozadevna bentenja, ki jih moram očitno prečistiti. Če ne drugače, pa skozi ožemanje štumfov v ‘gore tex’ čevlji in z ugrezanjem v blato. Ja, pa saj to je življenje, a ne. Malo centrifuge, svežega in potem zasušenega blata, mokrota do kože, potem pa vstaneš od mrtvih in se veseliš jasnine in suhe postelje. V tem trenutku se mi sicer zdi, da sem do jasnine še zelo daleč. Ampak, no ja, ena tala lahka planinska pot me že ne bo dotolkla. Gremo stara sablja. Precej sreče imajo danes vsi moji, ki niso z mano, da se ne morem jeziti na njih. Jezim se lahko samo nase in na Ruzija. Sicer precej prikladno, da so drugi krivi, če ti gre kaj narobe. Zdaj pa sama z Ruzijem, ki se tudi malo kuja zadaj, vsa uboga stopam v teh ‘zahtevnih himalajskih’ pogojih. Kuku lele. Stvar perspektive, a ne. Lahko vzameš, da je vse proti tebi ali pa kot priložnost za učenje, nova spoznanja in transformacijo. Ruzi je zadaj čisto tiho. Če ne bi imel 17kg, sploh ne bi vedela, da je z mano.

Začutim lakoto, prelepa jasa ob oljkah kar vabi na počitek. Ravno, ko razpakiram ruzak, sedem na popotno blazino in zvlečem ven včeraj pripravljene makarone, začne curiti z neba. Razvlečen ruzak pokrijem s pelerino (za kaj drugega itak ni uporabna), odprem marelo in kljubovalno pomalicam pod improvizirano streho, ki jo veter začuda ne obrne navzgor. Ugotovim, da samosmiljenje preženem z nekaj hrane, napolnim energijo in precej bolj optimistično odkorakam naprej do Grožnjana. Obožujem ta čaroben kraj. Prvič sem tukaj prespala, ko sem za svoj 50. rojstni dan hodila po Parenzani, od Portoroža do Poreča. Potem sem bila tu na krasni šamanski delavnici, ki smo jo imeli na čarobnem vrtu z Venerinim labirintom pri Božici. Na tem vrtu sem isto poletje igrala zvočno kopel, ki je bila ena bolj čarobnih, odkar jih igram. Od daleč uzrem mogočen kostanj pred mestom in vem, da sem na cilju. Potem pa kamnite hiše, cerkev, tlakovane ulice. Premočena, a srečna, da sem prispela na današnji cilj, zvrnem ruzija na klop kafeterije, na trgu in si privoščim rakijico za noge ogret in kavo, da me ohrani v budnosti. Mokre nogavice v toplem prostoru postajajo celo udobne. Oddahnem si za danes.

Spustim se še po kamniti stezici do Božice. Nocoj prespim pri njej. Želela sem prespati na Venerinem vrtu, vse imam s seboj za spanje na prostem. A je precej hladno in mokro. Pravzaprav mi res ni treba tega. Bodi nežna in obzirna s sabo, si prigovarjam.  Božica je rekla ‘ma ne boš spala zunaj, v hiši je dovolj prostora’. In ga je res bilo. Celo istrsko hiško mi je dala na razpolago. Najprej vroč tuš. O moj bog, kako to paše! In potem me na teraso zvabi sonce, ki vrača energijo. Njegovo toploto sem začutila po vsem telesu in v vseh rumeno oranžnih barvah. V suhih oblačilih pometem vodo s terase in uživaško sedem pod ogromen cvetoč kostanj. Na šamanski delavnici smo tej terasi rekli ‘Kesten bar’. To je bil šele začetek vsega lepega v tem poznem popoldnevu in večeru. Božica mi najprej postreže skrbno pripravljeno večerjo. Ne vem, kaj je boljše, pogled na z ljubeznijo servirano hrano ali njen okus. Uživam v vsakem grižljaju okusne rižote, še vroče jabolčne pite in požirkih domačega refoška. Ja, vse to je tako pomembno in dragoceno.

Z Božico klepetava in precej dobro razumeva druga drugo. “In, kam greš in zakaj si se odpravila na pot?” me vpraša. Nasmejem se. “ Ne vem. Ker moram. Ker čutim tako. Ker mi je lepo biti sama na teh pohodih.” Pravzaprav sploh ni prave razlage. Enostavno je klic, ki mu slediš. Božica je posebna ženska in takšna sta tudi hiša in vrt, ki ju je uredila. Stopiva do njene delovne sobice, v spodnjem delu stare istrske hiše. V prostoru s posebno energijo izvaja terapije. Zaigra na šamanski boben, ki me z vibracijami objame po celem telesu, še najbolj pa na področju srca. Ganjena sem, kar mehčam se. Sedim med njenimi kristali in se prepuščam trenutku miru. In samo sem. To je dovolj. Naglica, teža in trdota vsakdana počasi izginjajo. Ostaja le še blagoslov trenutka in hvaležnost. Zato. Ja, zato grem. Da se spomnim. Da ne pozabim in da se zavem, da je pomembna perspektiva, ki jo zavzameš do dogodkov in ljudi. Nepozaben trenutek sobivanja, objem, podarjen ročno pleten rdeč križec ter podpora in dobre želje. Počutim se kot kraljica. Nenavadno. Po dolgem dnevu hoje, premočenih oblačil in utrujenosti, me gostoljubnost za telo in dušo dvigne do neba.

Iz zamaknjenosti se vrnem k posvetnim opravilom.

Ne preveč zadovoljna gledam premočene čevlje. Natlačim jih s časopisnim papirjem, Božica pa jih skrbno odnese sušit k peči. Spotoma mi stisne še sadje za v nahrbtnik. Da bom imela za na pot. Preden sonce utone za hrib, si grem pobožat dušo v Venerin vrt in labirint. Vsak kotiček vrta je čaroben in zgovoren na svoj način.

Še en krog po mestu, ki mi zbuja spomine iz preteklih obiskov. Spreminjam se od enega do drugega obiska. Stoletni kamni in hiške pa ostajajo isti. Le jaz jih vidim drugače.

Noč se spušča, po s kamni tlakovani stezi se spustim do hiške. Potrkam na vrata, čevlji so ob peči že skoraj suhi. Objamem Božico, ki mi stisne v roke še dve škatlici vžigalic. Za vsak slučaj. Nikoli ne veš, morda jih potrebuješ. Pogreje me pri srcu. Iskra, plamen, svetloba. Drobne stvari, ki štejejo veliko. Kakšen večer! Zleknem se v  veliko kraljevsko posteljo stare istrske hiše, se srečna pogreznem v tople odeje. Hvaležna do neba in nazaj.