
Ura me zbudi 5:15, pomolim nos ven. Sama megla. Odločim se, da se bom dobro spočila in zaspim še za kakšno uro. Zbudim se v dež. Nič kaj obetavno. Pakiram in posortiram vse po vrečah. Ne ponovim napake včerajšnjega dne in poletna oblačila, ki jih nosim s seboj za zadnja dva dneva, ko se bom spustila k morju, ne dam v nepremočljivo vrečo. Tja stlačim bundo in vse, kar mora res nujno ostati na suhem. Hja, včerajšnja mokrota nahrbtnika me je vendarle nekaj naučila.
Ko dež malce poneha, ne čakam več sonca in se odpravim na pot. Z Ruzijem greva kar takoj na kavo. Vkorakava v isti lokal kot včeraj. Ampak danes sva spočita, vstopiva samozavestno, pokončno, s polno energije. Natakarica naju danes ne gleda več čudno. Pretvarjava se, da Ruzi sploh ni težek. Tokrat ne stojiva več mokra za šankom, sedeva direkt za mizo. Kot se spodobi za poštena človeka, a ne. S suho tazadnjo z užitkom sedeva na stol. On zraven mene, jaz zraven njega. Pomežikneva si:« Naju ne bo noben jebu«. Poslovica mog muža. Naročiva kavo. Danes brez pelinkovca. Presneto dobro užitkariva ob tej kavi. Pokukam ven in vidim, da se jasni. Ruzi brž na sonce. Napokam ga na rame in urno jo mahneva na pot. Sicer jasnina ne traja dolgo, vsake toliko spet dežuje. Bori mi piše, da se krpica dežja zadržuje ravno v tem delu, kjer hodim te dni. In menda samo tu. Ne moreš, da verjameš.
Iz Buzeta odkorakam v vas Sveti Martin, od tam pa v Poćekaje. Debelo se nadiham po strmi gozdni poti, nato pa me na cesti, ki jo prečkam, preseneti tabla Željeznička stanica Buzet. Iz daljave se približuje zvok vlaka, ki kmalu s škripanjem in brnenjem pripelje mimo in ustavi na postaji. Prinese nek občutek romantike, nostalgije in upočasnjenosti. Kot da sem se prestavila v neko vzporedno dimenzijo. Zdi se, kot da gledam film in ne da sem sama prisotna tukaj v tem trenutku … Postajonačelnik, loparček, par besed s strojevodjo, mirna in prazna železniška postaja. Misli mi poletijo na postajo v Ljubljano, kjer drvimo drug mimo drugega, eni v poslovnih oblačilih zamišljeno skoraj tečejo, drugi na pošastnih skirojih drvijo, nekdo osamljen neopaženo stopa med vrvežem. Glas iz zvočnika opozarja na prihode in odhode vlakov: »Potniški vlak za Celje bo pripeljal na 8.tir«. Pusto in odtujeno.
Tu, pod to skalnato steno pa ena sama upočasnjenost in tišina, ki jo pretrga le leno drsenje kolesa ob tir in nato podoba vlaka, ki se ustavi na peronu. Temno sivi oblaki nad hribom obogatijo lepoto trenutka. Kasneje, ko se vzpenjam po poti naprej, iz daljave še slišim pisk vlaka. V misli mi pride tista pesem Lada Leskovarja:« Iz daljave slišim vlak, žvižg odmeva skozi noč …«.
Iznad železniške postaje se čudovita gozdna pot še kar vzpenja. Pridem do studenca, ki se ga razveselim iz več razlogov. Najprej se z užitkom osvežim z vodo, zvok studenca pa me pomirja in meditativno zamakne. Opazujem krožne valove izpod curka vode in kapljice, ki se spreminjajo v mehurčke, nato pa razblinijo v nov krog. Vse ima svoj smisel, svoj krog, svojo transformacijo.
Še parkrat se vzpnem po strmi gozdni poti in pridem na planoto, ki je podobna Veliki planini. Kakšna čudovita pokrajina. Prvič sem tu, teh krajev nisem poznala. Na celotni poti ne srečam nikogar, popoln mir in samost. Prelepo. No, le Ruzi mi dela družbo. Zakaj se ne naučim, da bi ga manj naložila? Še vedno je pretežak. Jah, tako kot v življenju. Polna malha težkih nepotrebnih reči. Pa nosiš in nosiš in nosiš. Dokler ne ugotoviš, da pravzaprav brez teže zelo dobro shajaš. A se oklepaš in oklepaš nečesa starega, utečenega. Ker ne vem, kaj bo za tem? Tako kot moj topli rdeči puli, ki sem ga izgubila danes. Imam ga že od prvega obiska Nepala in na nobeno hojo ne grem brez njega. Obožujem ga. Ko sem nekje na sredi poti ugotovila, da sem ga izgubila, sem se hotela obrniti in ga iti iskat. Potem sem pomislila, da bi na koči lahko pustila številko telefona, če bi ga kdo našel. Kot da ne bom preživela brez njega. Nekaterih stvari se pač navadiš. Nakar me preblisne, da je to pravzaprav lekcija. Ne, ne. Od enih stvari se je treba posloviti in dati priložnost novim. Tako ja. Ne bom več žalovala za starim pulijem. Vse se zgodi z razlogom. Hvala za vse doživeto z rdečim toplim pulijem, zdaj pa bo priložnost za novega.
Pred vasjo Slum si vzamem malo počitka. Ko si snamem nahrbtnik, kar ne znam ne stati, ne hoditi. Prej me je teža nahrbtnika pritiskala k tlom, zdaj sem pa tako lahkotna. »Lahko bi zletela in ujela svoje sanje. Lahko bi se dvignila na njih vse do neba«, mi poje misel.
Naslednja vas Brest je le nekaj korakov naprej, od tu pa le še polurni strmi vzpon do koče. Dež še kar naprej po malem pada. V mislih si že slikam podobe, kako bom v koči pojedla nekaj vročega in se zleknila na toplo. Še kratek vzpon, kot bi šla na Grmado in na cilju sem.
Presenečenje! Koča je zaprta. Ops, kaj pa sedaj? V prvem trenutku me zaskrbi. Ja, nič. Brez panike. Imam spalko, ležalno podlogo, bivak vrečo. Razgledam se naokrog. Hiša nima verande, niti kakšnega dobrega nadstreška. Zadaj zagledam drvarnico, ki na srečo ni zaklenjena. Prostora ni obilo, a za zleknit bo že. Najprej slečem mokra oblačila in se veselim vsakega suhega kosa, ki ga nadenem nase. Sveže je in pohitim s preoblačenjem. Po drvarnici razobesim vso mokroto in ni prav veliko upanja, da bi se posušilo do jutra. Preložim še nekaj drv, da si na tleh naredim vsaj malo več prostora. Na dvorišču imajo kamin, pripravim nekaj trsk, da si bom lahko kasneje zakurila ogenj. Vžigalice, ki mi jih je podarila Božica, bodo nocoj še kako prav prišle.
Čez čas se malo stran od koče pojavita dva avtomobila, iz njiju poskačejo otroci z malimi nahrbtniki. Obiskovalci, pač. Umaknem se v drvarnico, ker se mi ne da ukvarjat z njimi.
Potem pa se začnejo odpirati polkna na koči. A je to mogoče? Aleluja! A je to mogoče?! »Dali ste otvoreni danas?« vprašam v upanju, da mi ne bo treba prespati v drvarnici. »Ne, danas nismo otvoreni, tek sutra. Pa me skoraj na tazadnjo vrže. Saj ne morem verjeti. Koča se odpira, ampak je odprta šele jutri. Razložim, da sem na Istarskom planinarskom putu v enem zamahu, da imam sicer bivak vrečo, a ne bi imela nič proti, če bi bilo možno prespati v hiši in posušiti robo. Mlada ženska s prijateljico in s tremi otroki je prvič dežurna na koči, pokliče predsednika društva, ki pravi, da seveda lahko prespim v koči. Naj mi dajo sobo od dežurnega. Ljubeznivo mi postreže z vročo mineštro in s čajem. Zakuri peč in moja roba se že suši. Dobim sobo dežurnega s pogradom. Pa to je čisti luksuz! Soba je sicer še hladna, kot so sobe v nepalskih lodgih. Izvlečem himalajsko spalko in se zavlečem vanjo. Dokler pišem dnevni zapis, imam še oblečeno bundo. V roke me že pošteno zebe. Dokončam še teh par stavkov. Pred spanjem uporabim še kremo za razbolele rame, da jih malo razmehčam od teže nahrbtnika.
Oh, kakšen dan, poln presenečenj!
Koliko se lahko zgodi v enem samem dnevu. Prijateljica mi je rekla, joj ti toliko hodiš naokrog, jaz se pa prekladam doma iz enega v drug kot. Ja, saj zato pa jaz grem od doma, da se ne prekladam iz enega v drug kot. Hvaležna, da lahko grem in da toliko vsega lahko doživim. Tudi domov bo prima priti in lenuhariti do nezavesti. A za par dni še greva, a ne, Ruzi? Nič ne reče. Že drnjoha. Grem pa še jaz. Jutri naju čaka dosti kilometrov in višincev.