Tako kot že zadnjih nekaj pohodov, so me tudi tokrat prijatelji/ce nagovarjali/e, naj pišem, saj z zanimanjem čakajo na moje zapise. Zaradi tega sem pravzaprav tudi začela objavljati pred leti. Najprej sem objavila samo kakšno novičko. Potem pa se je moje pisanje razširilo v daljša premišljanja, ko so se mi ljudje začeli javljati:« Hej, komaj čakam na tvoj zapis jutri.«
Ko sem šla, mi je Didi napisala: »Pa saj veš, da bomo nestrpno čakali tvoja poročanja.« Za Didi vem, da prebere vse ob jutranji kavi. Zoranu se pa kar zamegli, ko vidi moj dolg zapis. Je zmatran že, ko doooolg zapis vidi, kaj šele, da bi ga prebral. Bori verjetno prebere, kadar je na sekretariatu za notranje zadeve. Mulci morda preblisnejo kakšno fotko. Vesna preleti ob dveh ponoči, ko piše službene maile. Edi in Agata rada prebereta vse, večini si je pa v vsakdanjiku teźko vzeti čas. Stara moja itak nima časa, saj komaj lovi dan z dnevom. Zavedam se, kakšen privilegij je, da si vzamem ćas in grem, hodim in se odmaknem od vsakdanjega norega ritma. Prav zato grem. Vem, da so zapisi včasih (pre)dolgi. Ampak tako se zgodi. Dlje kot sem na poti, bolj sem povezana s sabo, bolj lahko odmislim ves balast vsakdana in so misli bolj čiste. Jasen dotik Duše.
Tudi današnji dan je bil zanimiv. In naporen dosti bolj, kot sem si sprva predstavljala.
Dolina pod Grožnjanom se je zjutraj odela v čudovito megleno sanjavo odejo. Osupljiv pogled, ki me je do konca prebudil in spodbudil za na pot. Pred sedmo uro se s hvaležnostjo v srcu poslovim od Božice in gostoljubne hiše. Začetni del poti mi je znan, saj gre skozi tunel stare Parenzane, ki sem jo prehodila pred leti. Še pogled nazaj proti Grožnjanu na hribu in izgubim se po gozdni poti, ki me izmenjaje med gozdom in polji pripelje do prve vasi Sveti Juraj. Vasi so tu butične, hiše se zbirajo okrog cerkve, ob robu pa so polja, ki z opečnato rdečo zemljo gostijo mediteransko rastlinje. Tudi to jutro se vlaga hitro nabere na in v mojih čevljih, a tokrat jo z lahkoto prenašam. Na vsake toliko si privoščim postanek, zbrskam kakšno ploščico, danes pa še kos slastne jabolčne pite iz Božicine kuhinje. Nisem pa pozabila na Gavrilovičko. Ta je zmagovalna za v nahrbtnik. No, takoj za turistično pašteto. Obeh se bo moja generacija še kako spomnila iz naše mladosti. Pa doručka za v hribe tudi. Zadovoljna sem z napredovanjem po poti in morda mi danes celo uspe priti do prve planinske koče, ki je iz Buzeta oddaljena kakšnih 10km in 700 višinskih metrov. A najprej moram priti do Buzeta, ki pa sploh ni tako blizu.
Na trenutke sonce že sramežljivo kuka izza oblakov. Ko bi le tako ostalo. Pogled na čudovito istrsko pokrajino s hribovji, kamor seže pogled, me navdaja z občutkom svobode. Prepletata se mehkoba rastlinja in barv ter trdota kraškega kamna in burje. Vsako vas varuje cerkev, ki skromno, a ponosno stoji na obronku in kaže na vero prebivalstva in zaupanje v nekaj višjega. Karkoli to že je. Bog, univerzum, vesolje, nekaj, kar je več od nas.
Ob poti se na vsake nekaj korakov ustavim ob osupljivih pogledih na barvne cvetlice na travniku, cvetoče drevje, mah na strehi, kapljice na travi. Akacija tako lepo diši, socvetja cvetlic ob poti so umetnija stvarstva. Tu in tam mi kakšna kapljica zdrsne po obrazu, a ni videti kaj resnega. Niti ni bilo napovedano. A bolj kot se približujem Grebenu, bolj se vreme kisa in pogled dol proti Buzetu mi prav nič ni všeč. Tam kar precej dežuje. In točno v ta dež grem. Romantika vonjev in cvetov se kmalu neha, saj me okupira dež, ki uliva še naslednje tri ure. Prav nič več ne uživam, samo hitim med vejami, blatom in vodo, ki dere po hribu navzdol. Lepo je meni rekla Koraljka, da v Istri ob deževnem vremenu voda dere povsod. Nič več ne gledam, kje hodim, samo grem, grem, grem. Zjutraj sem še s palicami tresla kaplje z vej, zdaj pa hitim skoznje. Bolj kot sem že mokra, itak ne bi mogla biti. Nahrbtnik s svojo težo vedno bolj pritiska na rame, hladna mokrota in jezero v mojih čevljih pa na noge. Znotraj mene se prepletata jeza in strah. Zakaj nisem to in ono, zakaj me bi raje tisto …? Milijon vprašanj in dvomov. Nekaj zagotovo vem. Danes ne grem do planinskega doma Žbevnica. Da le do Buzeta pridem in si najdem prenočišče. V tem naliva si domišljam, da moja uboga marelica vsaj malo varuje glavo pred močnim deževjem. V resnici sem pa videti prav smešno.
V deževju in hitenju ne morem gledati na booking, verjamem, da sebo nekaj že našlo. Sanjam o vročem tušu in suhih oblačilih. S hriba se spustim v podnožje Buzeta. Komaj verjamem, da dež pojenjuje. Pa mi je vendarle vreme naklonjeno, si mislim. Češ, no zdaj pa daj telefon ven in poišči nočitev. Z odprtim dežnikom pod pazduho tipkam po telefonu.
Pomislim, da bi bilo fino najti sobo nekje blizu pohodne poti. Nak, booking kaže drugače. Ena in edina soba, ki je na razpolago, je na drugi strani Buzeta, še slabo urco hoda. Tudi prav, samo da je. Ne kaže mi drugega, kot da se odpravim k mojemu nocojšnjemu prenočišču. Dež poneha, podam se čez hrib, na drugo stran mesta. Izmučena sem. Oba z Ruzijem sva premočena do kosti. Za tolažbo se pred mano izriše mavrica. Fantastično! Hvala! Se mi zdi, da si ob pogledu na mavrico kar malo odpočijem. Potem pa pomislim, kje bi se našel kakšen lokal. Kavo bi in eno rakijico, da se pogrejem. Stopim v lokal. Po reakcijah bi rekla, da izgledam precej izgubljeno in izmučeno. Zmedeno pogledam po prostoru, natakarica me tudi malo čudno pogleda, češ, kaj bi pa ti rada. Še ustnice imam malo odrevenele in komaj izustim: eno kavo. Mokra sem do gat in niti sesti ne morem. Ruzija odložim na barski stolček in ob šanku počakam na kufe. Pa še pelinkovec si naročim. “Boste limono in led?” vpraša natakarica. Tako sem zmatrana, da se mi še govoriti ne da. Samo pokimam. Čeprav bi samo limono. Sem sama tako zmrznjena, da leda ne rabim. Posmehnem se sama sebi. Ni se mi še zgodilo, da bi stala ob šanku in pila kavo. In pelinkovec. “Žiumu človeku se use sorte zgodi.” bi rekel moj ata.
Samo še kilometer do apartmaja. Ampak kot po pravilu, se je ta kilometer spremenil v dva, ker me je google napačno peljal. Ko že obupujem, pokličem lastnico in pride z avtom po mene. Ne upam zares sesti na sedež, ker bi ji ga popolnoma razmočila. Še nekaj minut in … končno pri apartmaju. Ker sem ga komaj pred uro rezervirala, ga morajo še počistiti in pripraviti za vselitev. Ponudijo mi tuš v njihovi hiši, potem pa sveže pecivo in kavo. Neverjetno, kaj pomeni topel tuš. Prerojena. Čeprav zares, zares utrujena. Hočem si obleči bundo. Izvlečem jo. Tadadadam. Mokra je. Pa ne samo bunda. Vse je mokro. Naredim razstavo mokrih oblačil po dvorišču. Najprej jih sonce malo osuši, nato pa s sušenjem nadaljujem ob klimi in sušilniku za lase v apartmaju. Tudi denarja do sedaj še nisem sušila s fenom, nocoj ga pa. Ruzi je moker do slehernega šiva od znotraj. Kot da naju je cunami zalil. Nič se ne pritožuje, ko ga sušim. Celo malce se muza in zadovoljno prede ob brnenju sušilnika. Kaj bom jutri, še ne vem. Uro si nastavim za 5:15, pa se bom odločila glede na vreme in spočitost. Bori mi vsak dan piše:« Vreme bo vsak dan boljše.« Bo, samo ne vem, kje. Izgleda, da je tukaj ena luknja, kjer dežuje tudi takrat, ko nikjer drugje ne. Perilo se suši na vsakem vogalu sobice, jaz pa si med tem privoščim slastno porcijo tortelinov in se zvalim v posteljo. Uff, kako to paše. Po 30ih kilometrih se postelja prileže.