Dnevnik potujoče duše – Via Dinarica, dan 3 – Lahko sem delček te tisočletne zgodovine in spreminjanja

Dnevnik potujoče Duše – Via Dinarica, dan 3 – Lahko sem delček te tisočletne zgodovine in spreminjanja

3. dan, Rakek – Rakov Škocjan – Cerkniško jezero – Slivnica

Zdelo se mi je, kot da spim na letališki pristajalni stezi. Pogreznjena v spanec, se na vsake toliko časa zdramim in prestrašim ob ustavljanju vlaka ali pa ob njegovi hitri vožnji mimo postaje. Soba s pogledom na železniško postajo Rakek. Furmani so se v  tej hiši ustavljali in se okrepčali pred nadaljevanjem poti. Tako kot jaz. Že ima svojo vlogo tale Furman. Vsak na svoji poti.

“Ja, pa ja ne boste hodila nazaj na Planino. Tu ste že blizu Cerkn’ce.” je rekla lastnica apartmaja, ko me je prejšnji dan pripeljala s Planine.

Jaz pa želim predihati vsak del poti in nočem spustiti niti delčka. Pa čeprav se moram zato vrniti nekaj kilometrov po poti nazaj.

Čez polje se vrnem do Unca in nadaljujem pot skozi vas Slivice, kjer me na hišah pritegnejo veliki napisi domačih imen, vžgani na lesenih podlagah. Zorane njive so lepo pripravljena na novo setev in sadike. Iz Slivic gledam na gručo strnjenih hiš Rakeka, kjer sem včeraj prespala. Sonce je vedno bolj prisotno v dnevu in proti dežno opremo  za nekaj dni zagotovo lahko pospravim na dno nahrbtnika. Moj pogled pritegneta dve drevesi, ki stojita sredi polja, zelo blizu drugo drugemu. Sadno razkošno cveti bližje zemlji, medtem ko smreka malce stran od stare jablane  pokončno in visoko širi razgled v nebo. Knjiga o skrivnem življenju dreves pravi, da se drevesa menda sporazumevajo preko zvočnih valov in imajo med seboj dobro razvito podzemno komunikacijo preko korenin. Pošiljajo si signale ob nevarnostih, pa tudi zdrava drevesa skrbijo za bolna in ostarela. Fascinantno!

Zagotovo se ljudje marsikaj lahko naučimo od njih. Morda prav o nesebični skrbi za šibkejšega, morda tkanja subtilnih mrež v podporo, morda spoštovanja raznolikosti, morda to, da eno drevo da nežnost in plodove, drugo pa več trdnosti in opore. In … eno brez drugega ne gre. Ne more eno drevo opraviti vsega za dva. Sčasoma ohromi, se zlomi, se posuši … dokler morda ne pride podpora in ljubezen od drugega drevesa. Vse je prepleteno.

Po Kunavarjevi poti, ki vodi od železniške postaje Rakek, preko Rakovšega polja se pod kamnitim mostom, po katerem pelje železnica, podam proti Rakovemu Škocjanu. Prvo jutranjo kavo spijem v Hotelu Rakov Škocjan. Od tam pa vstopim bližje v sotesko reke Rak. Čudi me in hkrati veseli, da na nedeljsko jutro ni obiskovalcev. Tako se bom lahko v miru predala reki in lepotam okoli nje.

Zavedam se tega posebnega privilegija in priložnosti, da sem tu. V daljni preteklosti so vode tu ustvarile podzemno jamo, katere strop se je kasneje zrušil. Mali in veliki most, ki ju tu vidimo, sta ostanka nekdanjega stropa. Kakšno sanjsko podobo je ustvarila narava v tem dolgem obdobju. In jaz sem lahko delček te tisočletne zgodovine in spreminjanja. Tako majhen delček sem, pravzaprav samo drobtinica vesolja in majhen trenutek časa. Meni pa  se zdi že nahrbtnik, ki ga nosim, velik in pot, ki jo štejem v kilometrih, se včasih zdi dolga in naporna. Življenje je eno dolgo potovanje. Od ene do druge reke, od izvira do izliva. Od ene do druge gore, od vznožja do vrhov. Vsak dan začenjaš z novimi priložnostmi, ga prehodiš z novimi izkušnjami in na večer poiščeš varno zavetje. Misel, da si lahko najdeš varen pristan, pogreje in pomiri. Na koncu ga vedno najdeš, čeprav se ti na trenutke v dvomih dozdeva, da bi lahko ostal na čistini. Pa tudi tam, ko je samo nebo nad mano, sem pokrita. Z zvezdami. S hvaležnostjo se telo in srce povežeta s Stvarstvom.

Na poti življenja so tudi nevihte. A vso jezo, zamere, bolečine in strahove, ki jih ujma prinese, je dobro odložiti na obrežje, da jih narava s svojo prvinsko močjo prečisti in odnese. Lažje je iti v nov dan brez teže v srcu, z Ljubeznijo in naklonjenostjo življenju. Čeprav vedno to ne gre. V dan grem z razumevanjem, da so mi na pot poslani ljudje, ki me učijo živeti drugače, ki me učijo spreminjati vzorce. Ki me učijo živeti Sebe. Spremembe so lahko boleče, a hkrati tudi osvobajajoče. Grem v dan tudi z učenjem, da so mi nekateri ljudje poslani v življenje zato, da se naučim postavljati meje, oditi in jih pustiti za seboj. Čeprav je to težko, včasih boleče in težko.  A tudi  na dolgi poti z nahrbtnikom skrbno čuvam energijo, potrebno je poskrbeti za preživetje in srečen zaključek vsakodnevne poti.

V premišljanju se spustim dol do reke Rak, ki me prevzame s svojim tokom in zvokom. Na trenutke teče počasi, tiho in mirno, potem pa pridobi na hitrosti in glasno buči. Kot življenje.

Od reke se dvignem čez strmo pot, prepredeno s koreninami in štori, pokritimi z mahom, nato pa po gozdnih cestah in stezah proti Cerkniškemu jezeru. Svetlo zelen mah ustvarja svežost pokrajine pod visokimi drevesi, ki se počasi odevajo v zelenilo. Nizko pomladno podrastje še dopušča vpogled v skrite kotičke gozdnih tal. Še kakšen teden in vse bo zavito v skrivnost visokih praproti in tihega zelenila.

Ko pridem iz gozda, že uzrem Cerkniško jezero. Veličasten občutek me prevzame ob pogledu na ta naravni čudež. Valvasor je rekel, da “lahko Cerkniško jezero z vso častjo tituliramo kot rariteto med jezeri in pravi čudež narave.” Berem, da je tu biotska pestrost res izjemna – ptice, sesalci, dnevni metulji, dvoživke … zagotovo se  še vrnem sem za več kot en dan.

Ob robu Cerkniškega polja me nese pot proti Dolenji vasi. Na trenutke grem lahko po travniku, čez nekaj metrov pa privre na dan pritok Cerkniškega jezera – rečica Stržen, ki se razlije in prepreči prehod. Takrat se dvignem malo v breg in v gozd, pa spet spustim na travnik tam, kjer je območje suho. Očarana sem nad igrivostjo rečice in prav uživam med preskakovanjem vode in iskanjem prehoda med grmovjem. Pred seboj zagledam lovsko opazovalnico in ne da mi miru, da se ne bi po kovinski lestvi povzpela nanjo. Vrata so zapahnjena, a jih lahko odprem. Zatohel vonj, ki udari vame, priča o tem, da tu že dolgo ni bilo nikogar. Ena stara lovska jakna in razgrizen stol ustvarita zgodbo o lovcih, ki so prihajali sem opazovat pestro življenje na jezeru. Radovednost je nagrajena s krasnim posnetkom rečnega rokava. Malce pustolovsko se počutim, ko na stari opazovalnici, ob spremljavi tihega jezera in zvokov ptic opazujem čarobno jezero.

Spust po lestvi in še nekaj sto metrov do Dolenje vasi. Dan  postaja kar pošteno vroč. Čez travnike in polje jo mahnem do Dolenjega jezera, kjer je tudi turistično informacijski center. V miru posedim ob jezeru, ki se mi, že od prvega srečanja na onem bregu, zdi kot živo bitje, ki mu utripa srce z vodo. Kot da čutim njegov utrip v svojem srcu. Veličastno.

Z veseljem in s spoštovanjem pogledam spominke, ki so jih izdelali domačini. Vsak izdelek govori zgodbo človeka, ki ga je naredil. Kupim si leseni obesek medveda in ga zataknem na nahrbtnik. To je sedaj moj medvedji totem, ki me bo varoval in prijazno povezoval z medvedi, pred katerimi me vsi tako strašijo. »Pazi, se pazi, medvedov se pazi!« so mi prigovarjali znanci in prijatelji, ko sem se odpravljala na to pot. A nisem povsem nepripravljena. Na nahrbtniku imam privezane tudi kraguljčke in zvončke, ki v gozdni tišini lahko opozorijo medvede, da niso sami. Študent, ki dela na info točki, mi pove, da bo poleti delal v snežniških gozdovih kot logar. Med obvezno opremo so tudi kraguljčki. Dobro sem opremljena, pomislim. Kraguljčki so moja obvezna oprema.

Za zaključek pohodnega dne se podam še mimo skupine impresivnih lesenih kozolcev na robu Cerknice, nato pa me v pošteni vročini čaka še vzpon na 1114 m visoko Slivnico, ki ponuja prelep razgled na Cerkniško polje. Pravijo, da so tu blizu doma coprnice.

Za danes samo še tuš, večerja in aaah, postelja v planinskem domu..