Dnevnik potujoče Duše – Via Dinarica, dan 2 – Zrak diši po upanju

2. Dan, Predjama – Sv. Lovrenc – Planina

Ponoči me občasno prebudi škrabljanje dežja po strehi. S hvaležnostjo, da ne spim zunaj, se uživaško zavlečem pod odejo in zadovoljno obrnem na drugo stran. Prebudim se v oprano jutro,  privoščim si kavo, ki mi jo je lastnica prijazno pripravila v termovko. Na pot se odpravim zgodaj, ko je še vse zaprto, tudi penzion v katerem sem prespala. Na poti drobne stvari, kot je tale kava v termovki, štejejo. Postanejo velike, te objamejo in varno pošljejo v dan. Doma je kava samoumevna na vsakem koraku. Pa to, da mi je včeraj crknil kabel za polnjenje telefona. V penzionu so imeli prav takega za moj telefon in so mi ga posodili še za na pot. Naj ga pošljem po pošti, ko se vrnem s poti, so rekli. Tale kabel je v tem trenutku vreden več od zlata, sicer bi bila, do kdo ve kje, brez povezave in aplikacije poti. Jeza, bes, žalost, strah in nemoč, ki so prisotni v življenju, se na taki poti osvetlijo, dobijo drugačno podobo, potem bledijo, zmanjša se njihova teža, nadomestita pa jih hvaležnost in ljubezen.

Nahrbtnik je pripravljen, tudi z domačim štrudljem in sendvičem s pršutom za na pot. Sprehodim se do gradu, ki je to jutro brez turistov še posebno lep in mogočen. Od dežja bleščeča tlakovana pot še poudarja mogočnost gradu in mu daje zgodovinsko skrivnostnost.

Iz Predjame se skozi vasi odpravim proti Svetemu Lovrencu. Ljudje v tem aprilskem jutru tu in tam že brkljajo po vrtovih, hranijo pse in mačke na dvoriščih, pripravljajo traktorje za na polje in se prijazno nasmihajo mimoidoči pohodnici. Poleg stika z naravo mi je skrajno dragoceno opazovanje in kramljanje z ljudmi ob poti. Potem se ob pogledu na njihovo hišo, vrt, in okolico poigravam z mislijo, kakšne življenjske zgodbe jih spremljajo. Ob počasnih korakih se spogledujem z govorico barv pomladnih cvetov prebujajočega se travnika in dreves. Popki jablan in češenj naznanjajo prebujanje narave in človeka v njej. Vso zimo je drevo mirovalo in si nabiralo moči in sokov, da bodo popki lahko dvignili glavo in pokimali, da je zdaj njihov čas. Enako kot človek, ki s pomladjo odpre svoje srce, dvigne pogled in pogumno zakoraka v objemajoče mesece. Zrak diši po upanju.

Na Sv. Lovrenc se pot strmo vzpne, vrh pa postreže s prelepim pogledom po dolini. Po poti si naberem čemaževe  liste in popke, ki so slasten dodatek k sendviču. Zavedam se, kako nas narava bogato obdaruje, le uzreti jo je treba. Želim se naučiti kaj več o divji hrani. To me že dolgo kliče. Na vrhu me pričaka lesena klopca, kjer si privoščim malico.. Mljackam dobrote, z nogami bingljam v jutro in se zahvalim za priložnost pohoda. Dan se še ni odločil ali bi dal roko dežju ali soncu. Dežne kaplje malo poplesavajo okoli mene, vmes poseže še veter, ki me prisili obleči toplo jakno. V  spreminjajočem vremenu jo malo oblačim, malo slačim.

Pot me mimo cerkve Sv. Lovrenca pelje naprej skozi notranjske gozdove do Planinske gore. Ah, kakšen čudovit mir v tem prebujajočem gozdu. Prosojni bukovi gozdovi se še niso odeli v polna zelena oblačila. Nežni, svetlo zeleni svilnati listki se pripravljajo na polno rast. Ob poti pritegne mojo pozornost polžja hišica, ki se z mahom poraščena povezuje z gozdnimi tlemi. Čisto nežno se jo dotaknem, dih mi skoraj zastane v srečanju s krhko lupinico, oblečeno v zelene odtenke. Prazna je. Nesem jo s seboj. Na domači polici me bo spomnila na vonjave, barve in objem gozda ne tej poti. Ob naslednjem postanku me izpod listja pozdravijo rožički, ki pa se ob moji prisotnosti hitro skrijejo. Čisto tiho in v popolnem miru počakam, da spet pokukajo v svet. Čudež narave. Nasmehneva se. Pokimava si. Kot da govoriva isti jezik, čeprav je v zraku mirna tišina. Univerzalni jezik Enosti.

Mimo cerkve Svete Marije se spuščam proti Planini, ki jo že vidim s poti. Preseneti me precej prazen in na prvi pogled opustošen kraj. Hiše ob cesti propadajo, zapuščen kulturni dom priča o tem, da se tu že dolgo ni nič dogajalo. Razpokana fasada in okno, zagrnjeno s staro rjavo zaveso, žalostno kličejo po prenovi in vrvežu v dvorani. Stara, plehnata belo rdeča oznaka za avtobusno postajo Opustošen in prazen kraj v sivem dnevu tone v malodušje in odtujenost.  Med spuščanjem na Planino sem sanjarila o kavi, a je tu nimaš kje dobiti. Pot me s hriba pripelje mimo velikih poslopij dobrodelne organizacije Mariaspes. Človeka kar osupne pogled na to podeželsko rezidenco. Menda popotnikom nudijo prenočišča, a ko sem klicala, so mi povedali, da tisti dan nikogar ne bo doma. No, razen tistih avtomobilov, ki so bili danes parkirani pred hišo, so pozabili povedati.

Po poti proti Planini sem načrtovala, bom ‘mimogrede’ ogledala še  Planinsko jamo. A v tem trenutku se mi to ne zdi več dobra ideja. Počakati bi morala do pete ure in  do tja hoditi 5 kilometrov. Ker se tu nimam kam dati, niti dobiti kakšne hrane ali vsaj prigrizka, se odločim, da ta obisk prestavim na enkrat kasneje. Najbližjo sobo sem našla v 5 km oddaljenem Rakeku. Če bo treba, bom še do tja pešačila. Ko si peš, se sicer vsak kilometer na 20 km podlage kar pozna. A mi je prijazna lastnica sobe  ponudila prevoz in res v nekaj minutah prišla pome z avtom. Tole pa je privilegij.

Udobje tuša, postelje in celo popoldanski počitek. Za večerjo pa pri Furmanu izvrstna pica, ki jo sicer pol ostane na krožniku. Zavijem si jo za v nahrbtnik. Jutri bo to dobrodošel zajtrk in malica. Pred nočnim spancem še malce pretegnem noge s sprehodom po Rakeku, potem pa zaslužena postelja.