Via Dinarica – dnevnik potujoče Duše, DAN 1

1. DAN, Razdrto – Nanos – Predjama

Že dlje časa se spogledujem z daljinsko pohodniško potjo Via Dinarica in sanjarim, kako bi jo prehodila v enem kosu. A stvar ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Prvič, imeti moraš sploh veliko časa, da lahko to dolgo pot, ki sega od Slovenije, preko Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore in vse do Albanije in meri preko 1000 km, prehodiš ‘na mah’. Poleg tega je tudi infrastruktura za spanje, obnovitev zalog hrane in vode precej slaba oz. je večinoma ni in to lahko postane kar težava. Namreč, ko hodiš cel dan, prehodiš 30 km in se moraš potem še dodatnih 5km ali več spustiti do prve vasi po vodo in hrano, lahko to predstavlja veliko oviro. Planinski domovi v Bosni in tudi ponekod na Hrvaškem  so pogosto kar zaprti. Morda si pa enkrat organiziram logistično prijazno pohodniško pot, ki mi bo omogočila dolgo hojo z malo teže v nahrbtniku. Na pohodih v zadnjih dveh letih  sem se  naučila, da  na tako dolgi poti ne morem več nositi težkega nahrbtnika z opremo za prenočevanje in še večjo zalogo hrane in vode.  Telo me je ob teh naporih ustavilo in mi pokazalo, da moram načrtovati takšno pot z več prizanesljivosti do sebe. Tako sem poskušala s 15 – 20 kg teže zmanjšati vsaj na 10kg ali nekaj malega več, kadar sem nosila več vode. Via Dinarica ima sicer tri vzporedne trase – modra linija spremlja jadransko obalo in povezuje primorski del dinarskih planin, bela steza gre čez visoke Dinaride, zelena steza pa notranje Dinaride. Čudovite pokrajine Balkana so me od nekdaj privlačile v dno duše in ko sem se tu in tam malo dotaknila bosanskih planin, je bila moja želja prehoditi Via Dinarico še toliko večja. Letošnjo pomlad sem se podala na zeleno stezo, ki se prične  na Razdrtem in se odločila prehoditi slovenski del od Nanosa do Babnega polja, pot pa načrtovala tako, da vedno prespim v udobju pod streho.

V pozno popoldanskem času, po zaključeni službi, se peljem proti Razdrtem. Oblaki nad Nanosom se preteče nabirajo, a hkrati dajejo pokrajini slikovito podobo. Prvo noč prespim na čudovitem kmečkem turizmu v sobi ‘Češnja’ in s pogledom na vrh Nanosa. Na družinskem posestvu, kjer člane družine najprej srečaš pri zunanjih opravilih, na traktorju in pri urejanju okolice,  me prežame domač občutek, ki me pomirja. Skrbno pripravljena večerja domače hrane, postrežena na krožniku v pravo kulinarično umetnino še bolj umirja moje misli in me počasi prestavlja iz dnevnih obvez na čisto zares mojo pot. Uživam grižljaj za grižljajem in se s hvaležnostjo umirjam in v vseh pogledih počasi tonem v pohodniško vzdušje. Tako kot vsak večer pred pohodom naslednjega dne, pred spanjem uredim opremo v nahrbtnik v pravem vrstnem redu, da bo pri roki tisto, kar najbolj potrebujem čez dan. Zlagam v nahrbtnik, mečem ven in izločam stvari, za katere presodim, da jih ne bom nujno potrebovala. Zdaj je čas, da marsikaj še lahko pustim v avtu in si prihranim kakšen kilogram teže med hojo.

Pot pričnem v vasi Razdrto, od koder se vzpenjam proti Nanosu. Še nikoli nisem hodila po Razdrtem, vedno le drvim po avtocesti mimo. Opazujem hiše, vodnjak, pokopališče in spokojnost v tem oblačnem jutru. Z vzpenjanjem se moj razgled vedno bolj širi in lahko opazujem kolone na primorski avtocesti. Hvaležna sem, da se z nahrbtnikom odmikam od vrveža in nepreglednih kolon, ki se vijejo v obe smeri. Prav noro, koliko časa zapravimo v čakajočih kolonah na cesti. Ko takole z ‘višine’ opazujem norost vsakdana, se kot že večkrat do sedaj, sprašujem, kam nas res to pelje.

Vremenska napoved mi ni naklonjena, a imam dobro proti dežno opremo, pa tudi dežnik vedno nosim s seboj. Hja, saj bi se mi smejali, če povem, da sem se tega naučila na trekingu v Himalaji. Ja, ni bilo neumno imeti dežnik pri roki v deževni Himalaji. No, kasneje, tik pod vrhom Nanosa ugotovim, da sem se z dežnikom tokrat uštela, saj mi ga burja obrne, skoraj zlomi, zavrti in odnese po hribu. Ampak, jaz se kar ne dam in sem ga uspela ujeti. Ena burja pa že ne bo obračunavala z mano. Priznam, da si me je taista burja v naslednjem trenutku pošteno privoščila in pometla še menoj. »Dobro, dobro. Zmagala si«.  Sem morala priznati poraz in jo hitro ucvrla ‘s prepiha’.

Pot me pelje sprva po travnatem pobočju, nato skozi gozd in kar nekaj časa po razglednem pobočju, kjer se odpira čudovit pogled proti Vipavski dolini. Ta pogled je zame nov. V vetrovnem in oblačnem vremenu se približujem oddajniškim stolpom na vrhu Nanosa, ki sem jih v drvenju po avtocesti vedno opazovala s strahospoštovanjem. Tudi tokrat, ko hodim pod temi velikimi monstrumi, mi ni prav nič prijetno,.

Razveselim se odprte koče na vrhu. Nekaj toplega na žlico se bo prileglo pred nadaljevanjem poti. Medtem, ko mljaskam precej pekoč golaž z njoki, s prijaznim oskrbnikom kramljava o tem in onem. Navdušen je, da grem na Via Dinarico in pove mi, da sem letos druga, ki se odpravlja na to pot. Pred menoj sta včeraj krenila na pot dva Angleža. A ona dva bosta šla še preko Hrvaške in Bosne in ne le po slovenskem delu. Pridruži se nama še oskrbnikova žena in diskretno moža vpraša, če ve, da mi je dal pekoči golaž in ali sem naročila takšnega. Nasmejimo se, sem mislila, da tako pač vedno kuhajo in sem pojedla. Za moč bo dober.

Zaželita mi srečno pot in naj pridem poročat, ko se vrnem domov. Tudi onadva sanjarita, da bi se enkrat, ko ne bosta več oskrbnika, podala na Via Dinarico. Od planinskega doma potrebujem še nekaj ur do mojega današnjega cilja. Skozi gozd se med preprogami čemaža odpravim naprej. Vsak korak in dotik s listi čemaža prebudi značilni vonj, ki mi daje energijo in korak je kar bolj poskočen.  Pot, ki se prekriva z Notranjsko planinsko potjo in Via Alpino, me pelje po gozdnih pobočjih skozi vas Strane in ko dosežem Šmihel pod Nanosom, vem, da bom kmalu v Predjami.

Po kilometrih miru in samote, ko se mi zdi, da je ves svet spokojen, so me  v Predjami presenetile  dolge kolone avtomobilov italijanskih turistov, ki so čakali na parkirno mesto. Povejo mi, da imajo danes  državni praznik – Dan osvoboditve, pa so pridrveli na izlet v bližnjo Slovenijo. Mislim, da tisti na vrhu klanca, do zaprtja gradu, niso uspeli dobiti prostora na parkirišču. Pot do mojega prenočišča, ki je le še par minut oddaljeno, naredim kar po obronkih in se z nahrbtnikom na rami nič kaj ne dam motiti ob tej množici glasnih italijanskih turistov. Dobim ključ od sobe številka 8. Utrujena po prvem dnevu in ne preveč mokra od dežja, s hvaležnostjo snamem nahrbtnik z rame in se odpravim na večerjo, ki že diši iz kuhinje.

Z večerjo se zaselek umiri, turisti se odpravijo proti svojim domovom, posoda v kuhinji gostilne utihne in v zraku je slišati le še nekaj kapelj dežja, ki se poigravajo med kamenji in travnatimi bilkami. Mirna predvečerna tišina me povabi na sprehod do gradu, ki je zdaj avtentičen in skrivnosten v svoji molčečnosti. Spustim se do spodnjega vhoda, ki je skoraj čisto v jami. Potok Lokva, ki je skozi stoletja izdolbel jamo, buči pod mano in zdi se, da s svojo močjo in nemirom odnaša skrbi, spira usedline, ki so se nabrale skozi leto, obnavlja občutek svežine, meglene misli pa pretvarja v jasnost. Prijetno utrujena in hkrati osvežena od potoka in dežnih kapljic se počasi vrnem v sobo. Nocojšen  pogled iz moje sobe  je pravi privilegij. Gledam direktno na grad in v mislih potujem v tiste daljne čase. V resnici sem z mislimi še vedno bolj tu nekje, v dotiku z izzivi življenja, a počasi, zelo počasi se izklapljam. Takšni pohodi v samost mi vedno prinesejo prepotrebno distanco, modrost in uvide v situacije. Predvsem pa mirnost, da je na koncu vse tako kot mora biti. Z veliko mero (za)upanja.