Hodim z namero zaupati Življenju, zaupati, da je poskrbljeno za vse in spustiti, kar mora oditi. – 4. dan, Planinarska hiša Žbevnica – Korita

Zbudim se ob 4:15, eno uro pred budilko. V termovki imam še nekaj tople vode, s katero si pripravim izotonični napitek. Kljub temu, da ni bilo vročine prejšnji dan, še sedaj občutim precej žeje. Boleče mišice premasiram, malo raztegnem, da napetost popusti. Soba je hladna, kot tiste v lodgih v Nepalu. Žerjavica v peči  komaj še tli, zato stopim ven po drva, da bo ogenj spet ogrel skupni prostor. Po utečenem sistemu zložim stvari v nahrbtnik. Mala torbica, večja torbica, zelena platnena vrečka, oranžna platnena vrečka … tako se mi zdi, da imam razpored v nahrbtniku urejen, a vseeno večkrat ven vlečem ravno tisto vrečo, ki je ne potrebujem. In to je precej zoprno, zato imam takrat špetir sama s sabo. No, trudim pa se, da bi sistem v (raz)laganju čimprej osvojila. Z vsakim pohodom se ga učim na novo. Ugotovim, da nekaterih drobnih stvari iz nahrbtnika še vedno nisem uporabila. Za vsak slučaj pa so tam. Pa tudi nekaterih večjih ne. Še sreča. Spalno vrečo, blazino in bivak vrečo bi lahko uporabila včeraj, pa so se k sreči odprla polkna planinske hiše. Neka, neka. Bolje, da sem jaz na suhem in toplem, spalna vreča pa zložena. Jao, kdaj se bom naučila, da je dovolj, če vzamem minimum. Še vedno hočem imeti stvari pod kontrolo. Za vsak slučaj, da ne bi česa nujnega pogrešala. In potem nosim zagotovo kakšno kilo preveč.

Dežurna v planinskem domu prijazno skuha jutranji čaj in kavo. Hočem poravnati spanje in vse dobrine, pa pravi, da nimajo nekih cen in da lahko dam donacijo za dom. Kar ne morem verjeti, da je tako, saj nam danes na vsakem koraku vse zaračunajo. Zahvalim se ji za prijaznost in gostoljubje. Od hvaležnosti jo moram kar objet.  »Samo da smo vas mogli osušiti«. pravi in mi zaželi srečno pot.

Stopim v prijetno, nežno jutro. Če sem natančna, stopiva. Skupaj z Ruzijem, ki si privošči še malo dremanja na mojih ramah.

V pol ure sem na vrhu Žbevnice. Nebo je jasno, meglice spodaj se še niso povsem razkadile, dajejo pa skrivnosten videz pokrajini. Nekje iz doline prihajajo zvoki zvonov. Pritrkavanje. Nedelja zjutraj je. Zvonovi … tako pomemben del moje zgodbe so. Oče je bil zvesti pritrkovalec odkar pomnim. Ob vseh praznikih so s strici pritrkavali v zvoniku. »Gremo v turn.«  se je reklo. In to ni kar navadno zvonjenje. Zven se prepleta v ritmu malega, srednjega in velika zvona. Povezanost z zvonovi je nezavedno rasla z mano. Zato tudi zvočna terapija z gongi in himalajskimi posodami v moje življenje ni prišla po naključju. Pa tista pesem:«Ko zvonovi zapojo, v sebi čutim novo moč …« Ta ima poseben pomen zame in v intimnih trenutkih jo rada zapojem ob kitari.

Z Žbevnice me pot nese še do drugih vrhov Ćićarije. Današnja tura je kraljevska. Ima največ višinske razlike, torej bi v tem smislu lahko bila najzahtevnejša. A to ji še ne daje do konca kraljevskega naziva. Pokrajina je osupljivo lepa. Kakšne razsežnosti planot in kraške podobe. Dan se je lepo opral in daleč se vidi. Mehkoba terena po katerem hodim, mi daje lahkotnost koraka kljub teži nahrbtnika. Travnato mahovita podlaga, ki se razliva po celi planoti, je videti nestvarna. Večinoma grmičevje, vmes pa kakšen osamelec, ki pokončno kljubuje vremenu in letnim časom. Velik del poti gre po bukovih gozdovih, ki z barvo sveže zelenih mladih listov umiri misli. Tak mir in tišina je tu. Vse izgine, samo potopim se v slike, barve in oblike, ki jih riše mati Narava. Božansko.  

Pot gre danes preko štirih vrhov, poleg Žbevnice, še na Gomilo, Orljak in Brajkov vrh, iz katerega priteče tudi znamenita izvirska voda pri Koritih. Vsak od teh vrhov je visok malce čez 1000 m. Gomila je smešna, prav gomilasto se je naselila sredi pokrajine. Na njenem vrhu me dohiti par. Prva pohodnika, ki ju sploh srečam v teh dneh. Čudita se nad mojim velikim nahrbtnikom. »Uff!« zmigujeta z glavo. Malce v opravičilo povem, da nisem tako nora, da bi šla s tako gomilo za en dan na pohod, ampak sem na poti za cel teden. »Sem ti rekel, da je zagotovo Slovenka.« pravi on. Iva in Vitomir, lepo se zaklepetamo o potovanjih in pohodih. Povem, da moram pohiteti, saj moram do 16. ure še ujeti odprto planinsko kočo pri Koritih. Obnoviti moram zaloge hrane za jutrišnji dan. Brez pomisleka mi ponudita žemlje iz nahrbtnika. Z veseljem sprejmem in z vsem, kar imam še sama v nahrbtniku, sem mirna do jutri do Učke. Morda pa le še ulovim kočo na Koritih odprto in dobim še kaj na žlico. Nekaj časa še hodimo skupaj in prav prijetno klepetamo, potem pa se spet spustimo vsak v svojo samost. Srečamo se šele na vrhu Orljaka, ki je z zadnjim zelo strmim delom res pravi Orjak in je s 1106 m tudi najvišji vrh Ćićarije. Tik pod vrhom naletim na nekaj markacistov, ki barvajo pobledele markacije. Tudi oni malo izbuljijo oči ob pogledu na Ruzija, ki se še bolj napihuje in hoče biti še večji. »Kuda s ovakvim ruzakom?« radovedno pogledujejo zdaj mene, zdaj mojega ‘sopotnika’, ki se šverca na ramah. IPP grem fantje in to v enem kosu in to ne gre z malim pikecom. »IPP i u jednom komadu? Svaka čast!« Eden s ponosom razlaga, da je to pot lani tudi on predihal v enem kosu in mi da še nekaj nasvetov.

Na vrhu Orljaka si privoščim malico. Ko Iva in Vitomir odhajata, me vprašata, če bi mi bilo v redu, da mi na koči pustita banane. Seveda, banane bodo pa super! Pa še vodo mi bosta pustila, pravita. Vrhovi v Ćićariji niso visoki, a gre pot ves čas gor in dol, zato se višinske razlike pošteno nabere. Pogled z Orljaka je spet nenadkriljiv. Učka se mi v daljavi odstira že dalj časa, zdaj sem se ji še bolj približala. S pogledom nazaj se vidi tudi moj prvi jutranji vrh Žbevnica, na drugo stran pa Slavnik in hrvaški Slavnjak. Sonce je končno začelo lepo greti in privoščim si kratek spanec. Uff, kako se prileže.

Prebudi me mladenič, Damir pravi, da je, ki je ves navdušen nad razgledom in mi hiti pripovedovati o teh in onih vrhovih. Blazno ga zanima moj nahrbtnik. Zanima ga pa še vse živo. Zakaj sem se odločila na tako pot oditi? Pa še sama? Haha, prav navdušen je nad mojim opisom poti in načinom hoje. Kar naprej ponavlja:«Neka, neka! Fantastično!«

Veliko ljudi me sprašuje, če me ni nič strah na poti? Ne, ni me. Prav nič me ni strah. Nekaj let nazaj me je bilo, zdaj me pa ni. Nekako se je tako zgodilo. Morda z zorenjem in učenjem življenja. Zaupam, da bo vse v redu. Če pa ne bo, bom takrat reševala. Damir veliko govori in pravi, da si je naročil sprej za medvede. O medvedih veliko ljudi s strahom govori. Jaz sem si nadela zvonček na Ruzija, pa še ene ropotulje, da bi me medvedi pravočasno slišali in jo ucvrli v drugo smer. Tako je tudi Ruzi z zvočno opremo na varnem.

Dečko ‘Neka, neka, fantastično’ in midva z Ruzijem se skupaj spustimo z Orljaka. Vpraša me ‘čime se inače bavite?’ Mu povem, da sem profesorica na faksu in ves navdušen pravi: » Nečete vjerovat. Znao sam, znao sam. Ta vaša smirenost, odmah sam znao, da ste profesorica.« Pojma nimam, a ima to kaj veze z mojim delom. Se mi zdi, da je bolj povezano z mojim privilegiranim zgubljanjem v samoti. Mi je pa všeč, da je tako začutil. Res občutim mir. Naj traja.

Še preko enega vrhca in v koči sem pravočasno. Vse  je še živahno, a skupina planincev je počasi v odhajanju. Vstopim po osvežitev in poprosim, da bi prespala na verandi doma. Tako je pač naneslo, da danes spim tu. Razložim, da hodim IPP (Istarski planinarski put) v enem kosu. »Pa sama?!« so spet začudeni in malo prestrašeni. »Ja bih spavala vani, ali samo uz muža. On je 2m velik, neka me on brani od medvjeda.« navrže ena od obiskovalk. Nakladancije, heci gor in dol, padajo še zgodbe o medvedih in še o nekaterih drugih živalih. Si raje nisem zapomnila katerih. Potem pa se takoj angažirajo. Eden gre zakurit ogenj v zunanji kamin, ki ima krasno streho, da bom tam tudi prespala, obenem pa bo dim pregnal morebitne medvedje obiskovalce.  Drugi mi pove, da je on lani še z dvema prijateljema prehodil IPP in se takoj angažira, da mi bo klapa priskrbela nekaj hrane. Sploh ne znam zares opisati, koliko naklonjenosti in pomoči je bilo naenkrat okrog mene. Bila sem prav ganjena. Ostala sem brez besed, pa malce mi je bilo nerodno. V nekaj minutah so mi h kaminu prinesli vročo mineštro, pa paštete za zajtrk, napolitanke, če mi bo ‘cukr padel’, pa bakalar in pršut, pijačo … joj, ljudje božji, pa to je neverjetno.

»Šibice imate? Pa, eto, tu je i wc papir.« Nasmehnem se.

»Pa šta. Sve što mogu, ću vam pomoći.« Kar na jok mi gre od sreče in ganjenosti. Res so se angažirali. Tisti, ki je IPP že prehodil, je rekel, da lahko kadarkoli pokličem, če na poti rabim pomoč. Prinese mi še svoj power bank, da lahko do njegovega odhoda polnim telefon. Takoj se občuti, da je sam prehodil pot v enem kosu in natančno ve, kaj to pomeni in s kakšnimi izzivi se srečaš na poti.

Člani planinskega društva pospravijo kočo in naložijo terenca. Hej, hej, a si lahko sežemo v roke? Da sploh vem, kdo mi je zakuril ogenj in poskrbel za vse ostalo. Tapo je kuril ogenj, Darjan pa tedensko zalogo hrane spravil skupaj. Koliko pa sem dolžna za vse to? »Sjetite nas se. I jednog dana, kad budete tu, javite se!« Hvala, ekipa! Hvala Planinarsko drušvo Glas Istre iz Pule! Neverjetni ste!

In tako se zdi, da Vesolje poskrbi v pravem trenutku za vse.

Na hribu postane spet vse mirno. V toplem soncu se sprehodim še do korit in se napijem izvirske vode. Ležem na s soncem ogreto zemljo. Popoln mir. Vse je povezano, sem majhen delček Stvarstva in hkrati je to Stvarstvo del mene.

Nalagam na ogenj. Da bo pregnal medvede, menda. In, da mi bo toplo. Pri srcu mi je. Zelo. Koliko krasnih ljudi, ki jih sploh nisem poznala, sem srečala na tej poti. V enem trenutku se mi zdi, da nekje blizu slišim glasove, morda je še kdo prišel sem prespat. Ah, prisluhi.

Nocoj planinsko kočo čuvam jaz. Zunaj nalagam na ogenj. Naj porabim drv, kolikor hočem, so rekli. Vseeno zlezem še v spalno vrečo in bivak, saj pri tleh ni nobene vročine.

Pot v samost je dragocen dar. Hvaležna sem, da zmorem in lahko grem. Skorajda je neopisljivo, kaj lahko na taki poti doživiš. Poskušam pisati, da vsaj delček doživetega ohranim. Ne srečam veliko ljudi, a srečam same lepe duše. Kakšno bogastvo in lepota, ki jo v vrvežu vsakdana prehitro lahko spregledam. Ko zvečer odložim težo nahrbtnika, se šele zavem, kako je korak lahko lahkoten in telo osvobojeno. Srce pa polno Ljubezni in Hvaležnosti. Hodim z namero zaupati Življenju, zaupati, da je poskrbljeno za vse in spustiti, kar mora oditi. Neverjetno, kako mi drobne in tudi večje stvari skozi pohodni dan pokažejo, da Stvarstvo poskrbi za vse. Lepo je zaspati s tako mislijo, se predati in zaupati noči za prebujanje in prebujenje v sveže jutro. Z objemom na vse konce ob plesu večernega ognjaizpod istrskih zvezd Naj sveti, gori in greje.