Pot Duše z nahrbtnikom v Samost – 1. dan Crveni vrh – Grožnjan

Tale moj pohod po planinskih poteh hrvaške Istre se mi je kar dobro odmikal. Načrtovala sem ga začeti že pred štirimi dnevi. Posebno mi je všeč, če spim zunaj v naravi, a letošnje vreme je preveč postreglo s snegom in mrazom za ta letni čas. Tole ni privlačno za spanje zunaj. Par dni sem odlašala, potem pa jo ob prvi malo manj deževni in manj snežni napovedi mahnila na pot. Noč je bila prekratka, ker seveda pakiram nahrbtnik tik pred zdajci. Ob Borijevi vožnji do Crvenega vrha, kjer bom začela prvo etapo pohoda, sem si lahko privoščila še malo krepčilnega spanca. Tam pa sem si v dežju nadela Ruzija na rame in začela tale pohod. Za tiste, ki ne poznate Ruzija … On je moj edini in zvesti spremljevalec na mojih večdnevnih poteh in zgubljanjih v naravi. Včasih je moj alter ego, v duhu animizma in šamanizma pa oživljeni totem. Na parkirišču krmežljavo in mrko gledam skozi avtomobilsko steklo in prav dobro vem, da se mi v tem trenutku ne da na tole hojo. Moj razvajeni del bi jo najraje ucvrl domov na suho in pod dekco. Tudi kava, ki jo komaj najdeva v edinem odprtem lokalu, mi ne pomaga. Bori se malce privoščljivo nasmiha. Videti je precej zadovoljen, ker mu ne bo treba oprtati nahrbtnika v tem kislem vremenu in bo raje na toplem in na suhem. Mencam, se obotavljam in si nadevam nahrbtnik, kot da grem na eno hudo odpravo. Nerodno si nadevam pelerino, ki se mi že pri prvih poskusih pokrivanja nahrbtnika strga. No, še tega mi je bilo treba.  Mojster Bori mi jo zalepi z dak tape-om. Mama mia, kakšna improvizacija. Samo da me naliv ne dobi.

Bori zafrkantsko pripomni, da imam podporno ekipo kot Roglič. Reži se in pravi, da bi bilo mogoče lažje, če mi tale ruzak pelje na cilj, a v isti sapi tudi ve, da se za to ne bi odločila.  Ideja mi je všeč, a ne popuščam. Što se mora, nije teško. Viki mi je enkrat rekel, da naj bom nežna in prizanesljiva s seboj. Da je vsega ravno prav, uživancije in nekaj matrarije. Se še učim .

Narediva par fotografij v skisanem vremenu, Bori se odpelje proti domu, jaz pa jo že  maham proti razgledni točki, od koder je prelep pogled na Piranski zaliv.

Prvi del se precej ukvarjam s takimi osnovnimi stvarmi: kako si nastaviti nahrbtnik; pa zebe me v roke, ampak ne morem imeti rokavic, ker dežuje; pa strgana pelerina, ki jo veter dviguje iznad nahrbtnika. Človek bi kar ponorel. Malo se smilim sama sebi. Uboga jaz, ki korakam po tem deževnem jutru, ki bi moralo biti toplo, jasno in prijazno. Bentim in se kregam z neugodnimi vremenskimi razmerami. Dober začetek.

Potem pa me koraki povabijo po mokri poti. Obožujem zvok ob dotiku stopala s podlago. In potem še en in še en. Ta ritem hoje. Osvobajajoče. Zveni nežno in hkrati odločno. Kmalu začutim mir, kapljice na listih dreves … in tudi težkega Ruzija, ki z nerganjem prekinja romantiko.

Pogled na Sečoveljske soline. Hiške v tišini čakajo solinarje, da pričnejo z delom…

Zdi se, da je vonj morja prineslo sem gor, z roko bi lahko zajela gostoto soli.

Pot je čudovito lepa, dvignem se v gozdno stezo proti Bujam. Dežlja, kaplja in curlja, še bolj pa curlja od zmočene podrasti na moje hlače in čevlje. V parih minutah so hlače mokre do riti. Prva lekcija: vzemi na pot kvalitetna nepremočljiva oblačila, ne pa pelerino, ki jo moraš že na začetku zalepiti z dak-tejpom. Jao, kot neka izkušena pohodnica, ki ob dežni napovedi doma pusti nepremočljive hlače in jakno. In to samo zato, ker so težje od pelerine. Ruzi se reži in muza zadaj. Pa tudi njemu dež ne prizanaša. Tudi on je tudi že popolnoma premočen od kapljic z vejevja. Sicer pa mi tudi nepremočljivi, goretex pohodni čevlji v dobri uri spustijo in veselo plavam v njih. Z vsakim korakom ožamem vodo iz nogavic, ki nima kam odteči.  Noter mokrota gre, ven pa ne. Tik pred pohodom sem kupila nove čevlje, ki bi morali zdržati dež in sneg. Smola pač.

Prav zares se smilim sama sebi. Mokra sem, zebe me, marela se mi je napičila na trnovo grmičevje, sonca ni in ‘spljoh’ sem hodajoča uboga para. Velika luža, ki kot jezero preži name sredi poti, me spravi v obup. Zagreznem v blato in kakšni dve kili blatne gmote se mi prilepi na podplat popolnoma ‘nepremočljivih’ čevljev, ki to niso.

Danes privre na plano vsa jeza, bes, togota, nerganje in tozadevna bentenja, ki jih moram očitno prečistiti. Če ne drugače, pa skozi ožemanje štumfov v ‘gore tex’ čevlji in z ugrezanjem v blato. Ja, pa saj to je življenje, a ne. Malo centrifuge, svežega in potem zasušenega blata, mokrota do kože, potem pa vstaneš od mrtvih in se veseliš jasnine in suhe postelje. V tem trenutku se mi sicer zdi, da sem do jasnine še zelo daleč. Ampak, no ja, ena tala lahka planinska pot me že ne bo dotolkla. Gremo stara sablja. Precej sreče imajo danes vsi moji, ki niso z mano, da se ne morem jeziti na njih. Jezim se lahko samo nase in na Ruzija. Sicer precej prikladno, da so drugi krivi, če ti gre kaj narobe. Zdaj pa sama z Ruzijem, ki se tudi malo kuja zadaj, vsa uboga stopam v teh ‘zahtevnih himalajskih’ pogojih. Kuku lele. Stvar perspektive, a ne. Lahko vzameš, da je vse proti tebi ali pa kot priložnost za učenje, nova spoznanja in transformacijo. Ruzi je zadaj čisto tiho. Če ne bi imel 17kg, sploh ne bi vedela, da je z mano.

Začutim lakoto, prelepa jasa ob oljkah kar vabi na počitek. Ravno, ko razpakiram ruzak, sedem na popotno blazino in zvlečem ven včeraj pripravljene makarone, začne curiti z neba. Razvlečen ruzak pokrijem s pelerino (za kaj drugega itak ni uporabna), odprem marelo in kljubovalno pomalicam pod improvizirano streho, ki jo veter začuda ne obrne navzgor. Ugotovim, da samosmiljenje preženem z nekaj hrane, napolnim energijo in precej bolj optimistično odkorakam naprej do Grožnjana. Obožujem ta čaroben kraj. Prvič sem tukaj prespala, ko sem za svoj 50. rojstni dan hodila po Parenzani, od Portoroža do Poreča. Potem sem bila tu na krasni šamanski delavnici, ki smo jo imeli na čarobnem vrtu z Venerinim labirintom pri Božici. Na tem vrtu sem isto poletje igrala zvočno kopel, ki je bila ena bolj čarobnih, odkar jih igram. Od daleč uzrem mogočen kostanj pred mestom in vem, da sem na cilju. Potem pa kamnite hiše, cerkev, tlakovane ulice. Premočena, a srečna, da sem prispela na današnji cilj, zvrnem ruzija na klop kafeterije, na trgu in si privoščim rakijico za noge ogret in kavo, da me ohrani v budnosti. Mokre nogavice v toplem prostoru postajajo celo udobne. Oddahnem si za danes.

Spustim se še po kamniti stezici do Božice. Nocoj prespim pri njej. Želela sem prespati na Venerinem vrtu, vse imam s seboj za spanje na prostem. A je precej hladno in mokro. Pravzaprav mi res ni treba tega. Bodi nežna in obzirna s sabo, si prigovarjam.  Božica je rekla ‘ma ne boš spala zunaj, v hiši je dovolj prostora’. In ga je res bilo. Celo istrsko hiško mi je dala na razpolago. Najprej vroč tuš. O moj bog, kako to paše! In potem me na teraso zvabi sonce, ki vrača energijo. Njegovo toploto sem začutila po vsem telesu in v vseh rumeno oranžnih barvah. V suhih oblačilih pometem vodo s terase in uživaško sedem pod ogromen cvetoč kostanj. Na šamanski delavnici smo tej terasi rekli ‘Kesten bar’. To je bil šele začetek vsega lepega v tem poznem popoldnevu in večeru. Božica mi najprej postreže skrbno pripravljeno večerjo. Ne vem, kaj je boljše, pogled na z ljubeznijo servirano hrano ali njen okus. Uživam v vsakem grižljaju okusne rižote, še vroče jabolčne pite in požirkih domačega refoška. Ja, vse to je tako pomembno in dragoceno.

Z Božico klepetava in precej dobro razumeva druga drugo. “In, kam greš in zakaj si se odpravila na pot?” me vpraša. Nasmejem se. “ Ne vem. Ker moram. Ker čutim tako. Ker mi je lepo biti sama na teh pohodih.” Pravzaprav sploh ni prave razlage. Enostavno je klic, ki mu slediš. Božica je posebna ženska in takšna sta tudi hiša in vrt, ki ju je uredila. Stopiva do njene delovne sobice, v spodnjem delu stare istrske hiše. V prostoru s posebno energijo izvaja terapije. Zaigra na šamanski boben, ki me z vibracijami objame po celem telesu, še najbolj pa na področju srca. Ganjena sem, kar mehčam se. Sedim med njenimi kristali in se prepuščam trenutku miru. In samo sem. To je dovolj. Naglica, teža in trdota vsakdana počasi izginjajo. Ostaja le še blagoslov trenutka in hvaležnost. Zato. Ja, zato grem. Da se spomnim. Da ne pozabim in da se zavem, da je pomembna perspektiva, ki jo zavzameš do dogodkov in ljudi. Nepozaben trenutek sobivanja, objem, podarjen ročno pleten rdeč križec ter podpora in dobre želje. Počutim se kot kraljica. Nenavadno. Po dolgem dnevu hoje, premočenih oblačil in utrujenosti, me gostoljubnost za telo in dušo dvigne do neba.

Iz zamaknjenosti se vrnem k posvetnim opravilom.

Ne preveč zadovoljna gledam premočene čevlje. Natlačim jih s časopisnim papirjem, Božica pa jih skrbno odnese sušit k peči. Spotoma mi stisne še sadje za v nahrbtnik. Da bom imela za na pot. Preden sonce utone za hrib, si grem pobožat dušo v Venerin vrt in labirint. Vsak kotiček vrta je čaroben in zgovoren na svoj način.

Še en krog po mestu, ki mi zbuja spomine iz preteklih obiskov. Spreminjam se od enega do drugega obiska. Stoletni kamni in hiške pa ostajajo isti. Le jaz jih vidim drugače.

Noč se spušča, po s kamni tlakovani stezi se spustim do hiške. Potrkam na vrata, čevlji so ob peči že skoraj suhi. Objamem Božico, ki mi stisne v roke še dve škatlici vžigalic. Za vsak slučaj. Nikoli ne veš, morda jih potrebuješ. Pogreje me pri srcu. Iskra, plamen, svetloba. Drobne stvari, ki štejejo veliko. Kakšen večer! Zleknem se v  veliko kraljevsko posteljo stare istrske hiše, se srečna pogreznem v tople odeje. Hvaležna do neba in nazaj.