Lutke, lutke, lutke …

Verjamem, da lahko lutke svet naredijo boljši. Ker odpirajo vrata do src, do veselja in bolečine, ker mehčajo in so lahko robate na svoj način. Ko te očarajo vsi ti materiali, oblike, barve, sence in svetloba, ko izvabiš njen gib in ko z malo besedami lahko oživiš zgodbo.

Od umetnika do publike, iz dvorane domov in v vrtce, šole. Tam sem vedno znova ganjena, ko drobne ročice izdelajo svojo lutko in ko opazujem čudenje otrok ob nastajanju novega življenja iz materialov. Potem pride tisti čarobni trenutek, ko ta lutka zares zaživi tam pod vrtčevsko mizo, za zaveso, leti po igralnici, pleza po stolih in najde pot na prvi oder. Čudež, trenutek, ki otroku dovoli biti, kar je. Lutka ga razume, ne obsoja, lutka je on in on je lutka. Tako se zariše nasmeh na obrazu tudi tistemu otroku, ki vedno v ozadju tiho čaka na priložnost, z lutko dobi svoj glas in je viden. Spregovoril je – z lutko v roki. Ta oživljen košček papirja, tkanine ali lesa prebuja tudi učitelje/vzgojitelje, da se v sistemu birokracije in učnih ciljev dotaknejo sebe, se spomnijo na igro v sebi in ob lutki uspejo videti otroka z druge perspektive.

Vse to in še mnogo več je pomembno. Priznam, včasih sem obupovala , včasih sem zgubljala moč v sistemu. A vedno znova so me navdihovale lepe izkušnje z otroki in pedagogi. In vem, da brez lutk preprosto ne morem in da še vedno in vedno bolj verjamem, da je življenje z lutko in ob lutki bogatejše. Kolikor dolgo bom mogla, bodo z mano romale škatle materialov, ki se bodo s študenti, otroki in pedagogi spreminjale v oživljene metafore, ki lahko spreminjajo svet ali pa vsaj polepšajo in naredijo kakšen dan znosnejši.

Moj dragi lutkovni mentor, Edi Majaron, je rekel, da če lutka polepša dan v šoli vsaj enemu otroku, je vredno. In res je. Vredno je. Vera v lutko, bi rekel Edi. Hvaležna sem za vsa ta leta učenja, izkušenj, raziskovanj in potovanj po svetu lutk.